Prepričan sem, da smo se upokojenci v teh kriznih letih najbolj zavedali, da je treba stisniti zobe in zategniti pasove ter prebroditi našo težko gospodarsko situacijo in čezmerno zadolžitev, saj so nam iz vladne in poslanske trobilnice obljubljali povišico, ko bo gospodarstvo vidno okrevalo. To se je zgodilo že pred dvema letoma in na osnovi tega so nam lani milostno priznali 0,7-odstotno povišanje pokojnin oziroma omenjenih 10 ali mogoče 15 žemljic.
Že takrat sem menil in bil prepričan, da mora za to sramoto Karl Erjavec odstopiti in svoje mesto prepustiti sposobnejšemu, prodornejšemu in človeku z več prostega časa in širšo vizijo, ki v vladi in parlamentu ne bo samo izsiljeval, kar že leta počne, temveč mu bo na osnovi dejstev in preverjenih izračunov uspelo prepričati do upokojencev nerazpoloženega in neupravičeno enostransko stiskaškega finančnega ministra.
Daleč od tega, da bi mi bili blizu Janša in njegovi, toda resnici na ljubo je treba priznati, da je do nas upokojencev gojil določeno simpatijo in s svojim ravnanjem skrbel za večje ravnovesje v Sloveniji v pogledu standarda.
Rahlo se nagibam k prepričanju, da smo upokojenci že kar predolgo malo preveč naivni in da nas dejstva, pred katera nas postavljajo, niso v vseh teh letih nič naučila in izučila. Še vedno smo preotročji, ko vedno znova in znova verjamemo predvolilnim obljubam in frazarjenju istega človeka in mu znova in znova dajemo svoj glas k izvolitvi in znova in znova doživljamo, da nas vodi žejne čez vodo, ki nam ne seže več le do pasu, temveč že do vratu.
Na koncu se sprašujem, kako dolgo bomo to še mirno in tiho gledali, gledali na dva kraja, k polnemu koritu vladajočih, ki s svojimi, po moje bistroumnimi »driblingi« skušajo uničiti še zadnja naša uspešna podjetja in si jih podrediti, in po 15. v mesecu gledali v naše prazne upokojenske denarnice in čakali na naslednjo oglodano kost, ki nam bo padla s preobložene mize.
Janez Turk, Dob
