Vse skupaj se počasi nekaj ur kuha. Meso se nato nareže in postreže z različnimi omakami, med katerimi morajo biti zelena omaka iz peteršilja, rdeča omaka iz paradižnika in čebule ter cremonska gorčica, ki je v sirupu kuhano sadje z gorčico. Z juho, ki ostane po kuhanju, navadno zalivajo rižote. Jed je značilna za severno Italijo, za pokrajine Emilija - Romanja, Piemont in Lombardija. Vsaka od njih ima svojo različico jedi. Seveda ni znano, od kod jed izvira. Verjetno je bil to le način, da so kmetje tudi manjvredne dele živali pripravili kot jed. V bollitu mistu ne sme manjkati jezik, včasih pa so dodali tudi volovski rep ali kar celo glavo. Jed je bila še posebno priljubljena v 19. stoletju. Iz tistega časa izvira tudi legenda, da je kralj Vittorio Emanuelle II. tako zelo oboževal to jed, da se je s prijatelji pogosto skrivaj odpravil s torinskega dvora v kraj Moncalvo, kjer so mu pripravili bollito misto, po obedu pa je odšel k počitku s svojo najljubšo ljubico. Sicer se recept za to jed pojavlja že v kuharskih knjigah 17. stoletja. V moderni italijanski kuhinji najboljši kuharski mojstri pripravljajo sodobne različice te tradicionalne jedi.
Bollito misto: Najprej meso, nato ljubica
Vsaka nacionalna kuhinja ima svojo obilno mesno jed. V Italiji je to bollito misto, kuhano meso. A ne le meso, v bollitu mistu mora biti več vrst mesa, od govedine, teletine do cele kokoši ali še bolje kopuna, klobase cotechino, ob tem pa še različna zelenjava. Pravzaprav tradicija veleva, da je v jedi sedem različnih kosov mesa, sedem vrst zelenjave in sedem začimb.
