Hkrati se je močno zmanjšal tudi prepad med prvim in recimo mu pogojno drugim razredom evropskega nogometa. Nekatere ekipe iz tega bobna so se brez poraza uvrstile v osmino finala (Švica), remizirale z najboljšimi ekipami stare celine (Poljska proti Nemčiji) ali pa izgubljale šele v izdihljajih tekem (Češka proti Španiji). Res pa je tudi, da največja razočaranja tega prvenstva za zdaj prihajajo prav iz te skupine držav (Ukrajina, Rusija, Turčija, Irska).
Toda kakor koli je novi format prvenstva povsem premešal kakovostne ravni med seboj, zdinamiziral običajno vnaprej predvideni potek prvenstva in ga z nekaterimi presenečenji naredil bistveno atraktivnejšega, ostaja dejstvo, da bodo zmagovalno raven tudi tokrat določale ekipe, ki so od leta 1964 naprej praviloma (z nekaj izjemami) zmagovale na prvenstvih stare celine: Španija, Italija, Nemčija in Francija. V krogu osmerice, ki bo sodelovala v najzanimivejšem delu, četrtfinalu, lahko pričakujemo (če odštejemo možna presenečenja) le še Anglijo, Belgijo, Hrvaško, Portugalsko ali Poljsko. V tem pogledu je bila legendarna letošnja tekma med »staro« Italijo in »mlado« Belgijo: način, na katerega so izkušeni azzuri s tradicijo številnih zgodovinskih zmag »izšolali« perspektivne Belgijce, bo šel v anale prvenstev. Italijani so s pristopom, ki je spominjal na njihove velike zmage na svetovnih prvenstvih (proti Braziliji 1982 ali Nemčiji 2006), pokazali, da v nogometu ni bližnjic in preskakovanj.
Najbolj me je doslej navdušil napadalni nogomet Portugalcev, s 50 streli proti golu na dveh tekmah; če se bo odprlo prvemu zvezdniku prvenstva, doslej izjemno nesrečnemu in predvsem nespretnemu Ronaldu, lahko rdeče-zeleni ciljajo na zaključno četverico. Sicer pa bi stavil na finale Španija : Francija. Prvi na evropskih prvenstvih ne prejemajo zadetkov in ne izgubljajo že osem let (od 2008), slednji pa vedno zmagujejo na prvenstvih doma (EP 1984 in SP 1998). Gledali bi vrhunski spektakel starih sil.