Jasno, seveda, ni nič.
Brezposelnost izjemnih plesnih ustvarjalcev je izraz tega, da nekdo nekje ne prevzema strokovne in družbene odgovornosti za svoje odločitve in ravnanja. Delovanje strokovnih komisij, njihova nemost in oprtost na čudaški točkovnik, je čudovit primer takega ravnanja. Na MK trdijo, da so z razpisnimi kriteriji hoteli dati priložnost vsem potencialnim prijaviteljem. Da je sporni kriterij, ki prej nesubvencioniranim prinaša, subvencioniram pa odnaša deset dodatnih točk, manifestacija državne dobre volje – ministrstvo si menda prizadeva za pluralizem, skrbi, da se bodo plesni obrazi karseda dinamično izmenjevali. Toda kako je dejstvo, da komisija nagrajuje avtorje, ki v bližnji preteklosti niso prejeli sredstev, povezano s kakovostjo prijave? Ali dosedanja kakovost po mnenju komisije letos obeta svoje nasprotje? Zdi se, da so predlagatelji razpisa pozabili, da je nemogoče odmisliti en kriterij in srečo kompenzirati drugje.
Ko MK tako dobrodušno odpre vrata vsem ustvarjalcem, se pretvarja, da hoče financirati tudi tiste, ki morda še niso napredovali do zahtevane ustvarjalne stopnje; toda za ta segment bi morali poskrbeti z mehanizmi in razpisi, namenjenimi oblikujočim se umetnikov. Tako pa na ministrstvu ne razločujejo med profesionalci in začetniki, vedejo se kot permisivni starši, ki med otroki ne delajo razlik, da ne bi bili krhki otroci užaljeni. Delovanje komisije bi moralo biti kot zrcalna slika kakovostnih in inventivnih umetniških prijav; svoje strokovnosti komisija ne bi smela zakrinkati v evrovizijsko barantanje, brezimni glas občinstva. Odločanje in izbiranje, dejavnosti, ki Slovence radi splašita v mišje luknje, nista naglavna družbena greha, nezadovoljstvo in jeza vznikneta, ko izvori odločitev in izbir, ki vplivajo na porabo pičlih javnih sredstev, niso razvidni. Ker nimajo pojma, kaj do določenega števila točk privede, se umetniki na dobljene odločbe sploh ne znajo pritožiti; kaj neki na primer pomeni »prispevek k umetniški raznolikosti«? Po čem se raznolikost meri? Glede na dogajanje na vaškem odru ali v Amsterdamu? Pika na i sramotnega odnosa MK do umetnikov pa je dejstvo, da so bili prvi rezultati obeh razpisov znani šele sredi maja.
Sodobni ples ni zadnja med umetnostmi le v Sloveniji, temveč demontažo doživlja tudi v drugih balkanskih državah, najbolj na Hrvaškem in v Srbiji. Zagrebški plesni center so mestne oblasti v začetku aprila z nepričakovanim odlokom samovoljno predale v upravljanje Zagrebškemu gledališču mladih, sredi maja pa so srbske organizacije in umetniki protestirali in zahtevali ponovitev razpisa za sodobne umetnosti, saj velika večina sodobnoplesnih ustvarjalcev in zavodov ni prejela nobenega financiranja.
Zakaj ravno ples? Očitno je, da kulturna politika spet ne razume konteksta nastanka in pomena sodobnega plesa, njegove funkcije, materialnih pogojev ustvarjanja in metod dela, ki se bistveno razlikujejo od gledaliških. Ker sodobni ples ne govori slovensko, se morda zdi odločevalcem, objestno navezanim na idejo nacionalnosti, sumljiv. V shemo državotvornosti, pod katero Slovenci razumemo funkcijo kulture, ga je izjemno težko umestiti, nastopa proti odobrenemu simbolnemu redu in vzpostavlja kontrakulturo, naslonjen na surovino, ki jo je zgodovina sistematično (in simptomatično) spregledovala – na telo. Napačna kulturna (ne)politika lahko ples sesuje v zgolj-gibanje na lepi svetlobi, na kratkočasenje srednjega razreda, ki svoja telesa uporablja izključno kozmetično in razume edino takšno rabo teles. Dobra kulturna politika pa bi prenesla njegove sprevračajoče potenciale in znala prepoznati avtorje, ki te potenciale uresničujejo. Namesto tega pa je ples drevo, v katerega je najbolj usodno treščila strela spodsekanega kulturnega proračuna. V nekaj letih bomo videli, kaj bo ostalo od tega gozda.