Vzemimo Kacinove besede zares in razmislimo malo o ljudeh, ki so zadnja leta poveljevali vojakom, vodili ministrstvo za obrambo oziroma s predsedniške funkcije poveljevali celotnemu obrambnemu sistemu. Je kdo izmed njih izstopal? Je kdo izmed njih na prav poseben način prispeval k razvoju, k profesionalizaciji Slovenske vojske?
Prvi, ki se ga spomnimo kot ministra, ki je želel aktivno prispevati k prenovi slovenskega obrambnega sistema, je bil obrambni minister osme vlade Karl Erjavec. Ker bi krovni zakon obrambnega sistema terjal prevelike politične napore, se je Erjavčeva ekipa takrat odločila prenoviti zgolj tako imenovani zakon o službi v Slovenski vojski, a ker ni niti malo posegla v zastarelost krovnega, je prenova obrambnemu podrejenega zakona izzvenela zgolj kot kozmetično popravljanje amorfne tvarine.
Tandem Ljubica Jelušič-Alojz Šteiner je veliko obetal, a dlje od strateškega pregleda obrambnega resorja ni prišel. Se ministrov Romana Jakiča oziroma Janka Vebra sploh še kdo spominja? Sta Danilo Türk in Borut Pahor prispevala kaj bistvenega k razvoju SV?
Na civilni (civilna zaščita) in vojaški del razdeljeni slovenski obrambni sistem bi lahko že zdavnaj počistil prav vse mine, ki so po slovenskih vodah ostale od svetovnih vojn, pa zaradi birokracije ne more. Tudi na mejah bi SV, ko bi to določal zakon z jasno dikcijo, lahko sodelovala, ne da bi varuh človekovih pravic strigel z ušesi. In vojaška napredovanja ne bi bila, tako kot so to zdaj, predmet političnih preračunavanj, temveč bi v primeru kakovostnega krovnega zakona napredovanja potekala tako, kot potekajo v vseh modernih evropskih državah: skladno z razporejenostjo posameznika na delovno mesto.
Tudi v primeru razlitja strupenih snovi v tisto malo morja, ki ga imamo, skladno s trenutno obrambno zakonodajo Slovenci potrebujemo nekaj debelih ur, da pred vojaško skladišče, kjer hranimo čistilne mreže, zberemo dovolj za to nalogo usposobljenih pripadnikov civilne zaščite. Vojaki pač ne smejo pomagati.
Novi obrambni zakon seveda ne bo kar čez noč spremenil vseh anomalij in posameznikov, ki so se od osamosvojitve naprej nabirali v obrambnem sistemu države. Je pa prenova terminološko povsem zastarelega zakona priložnost, da tako politika kot stroka pokažeta, da se tudi v Sloveniji da sodelovati. Da se tudi pri nas lahko stvari obrnejo na bolje in da se tudi pri nas lahko doseže politični konsenz. Do prejšnjega tedna je vse tako tudi kazalo, a naenkrat so se (politično motivirani?) dvignili sindikati. Negativno mnenje, ki so ga dali novemu obrambnemu zakonu, jih očitno ne zadovoljuje, hočejo kri. Hočejo, pa če je njihov argument – to, da jih ministrstvo v pripravljanju zakona ni resno obravnavalo – resničen ali ne, padec zakona še pred njegovo potjo v državni zbor. Za to so pripravljeni (s kartonastimi puškami) iti na cesto, o tem so že govorili z opozicijskim voditeljem parlamentarnega odbora za obrambo.
Seveda velja, ko že opozarjamo na pomanjkanje modrosti, tudi obrambno ministrstvo opomniti, da je sindikate bolje imeti na svoji strani kot se z njimi nespretno pogovarjati o lanskem snegu. A še bolj kot to naj vse skupaj vnovič opomnimo s Kacinovimi besedami: odgovornost je (in bo) subjektivna.
