Zato bi pričakovali, da bi bili na občini zaradi množečih se začasnih parkirišč, nad katerimi nimajo nobenega nadzora, vsaj zaskrbljeni. Pa niso. Na magistratu takšna parkirišča celo podpirajo, češ da na promet nimajo bistvenega vpliva. Ob taki izjavi se človek vpraša, ali na občini sploh vedo, da je na začasnih parkiriščih v mestu na voljo že 3500 parkirnih prostorov ali za pet garažnih hiš pod Kongresnim trgom. Ker v nasprotnem primeru zanikajo lastno prometno politiko in stroko, ki sta enotni, da so parkirni prostori glavni generator prometa.
Priznati je treba, da se je občina lotila številnih uspešnih projektov na področju trajnostne mobilnosti, v marsikaterem primeru je bila pri ukrepih za slovenski prostor celo vizionarska. Zato še bolj bodejo v oči odločitve, ki so v popolnem nasprotju s sicer pozitivno občinsko prometno politiko. Ne samo pri vprašanju začasnih parkirišč. Poglejmo na primer ureditev Slovenske ceste. Osrednji del s skupnim prometnim prostorom lepo funkcionira, kar je bilo jasno še pred dokončno prenovo južnega dela te ceste med Šubičevo ulico in Aškerčevo cesto. Zakaj je bilo potem treba južni del urediti v tripasovnico z veliko bolj skopo odmerjenimi površinami za pešce in kolesarje? Je to morda zaradi garažne hiše pod Kongresnim trgom, parkirišča na gradbišču Šumija ali dostopa do poslovno-stanovanjskega kompleksa, ki naj bi zrasel na tem mestu?
Na Dunaju, ki ga občinsko vodstvo jemlje za zgled, so pri vprašanju začasnih parkirišč veliko bolj strogi. Zanje upravljalec potrebuje dovoljenje, ki je časovno omejeno in ga lahko občina kadar koli prekliče. Mesto v nekaterih primerih gradbena zemljišča določi celo z omejenim časovnim rokom. Torej, če investitor ne začne graditi po nekaj letih, lahko zemljišče iz stavbnega postane recimo zelena površina. Verjetno nikomur ne pade na pamet, da bi izzival usodo. V Ljubljani pa se z investitorji očitno dela v rokavicah. Zato pa imamo večna gradbišča in makadamska parkirišča sredi mesta.
