Pet držav naslednic SFRJ naj razmisli tudi o pomoči nevtralne strani, če pri reševanju najtežjih vprašanj sukcesije ne bo mogoče najti rešitev, je včeraj na mednarodni konferenci ob petnajsti obletnici podpisa sporazuma o nasledstvu SFRJ dejala visoka predstavnica Slovenije za nasledstvo Ana Polak Petrič. Kot mogoča posrednika je omenila dva, ki sta v samem sporazumu omenjena tako ali drugače: banko za mednarodne poravnave in sodišče za spravo in arbitražo pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE).
Devizne vloge varčevalcev so največje nerešeno vprašanje
Pogajanja so bila leta v temi zaradi vztrajanja Miloševićevega režima, da je Srbija edina pravna naslednica SFRJ. Na isti dan, 29. junija 2001, ko se je pet držav na Dunaju podpisalo pod sporazum, znan tudi kot mirovna pogodba dedinj SFRJ, so Miloševića odpeljali v haaško sodišče.
V petnajstih letih je bil uresničen le del sporazuma, kar je bila tema včerajšnje konference v državnem zboru. Razdeljeni so bili dolgovi in dobršen del finančnega premoženja – Slovenija je po besedah finančnega ministra Dušana Mramorja dobila za dobrih 200 milijonov evrov finančnega premoženja. Delijo se diplomatsko-konzularna predstavništva, urejeno je denimo vprašanje pokojnin. A marsikje se tudi zatika, denimo pri delitvi kulturne dediščine, pri dostopu do arhivov ali pri delitvi bremena prevzetih jamstev za devizne vloge varčevalcev. Da slednje Slovenijo še posebno pesti, ker je po ocenah njenih predstavnikov plačala nesorazmerno velik delež, je bilo včeraj razvidno iz nastopov Mramorja, Petričeve, predsednika državnega zbora Milana Brgleza. Mramor je dejal, da je to »slej ko prej največje nerešeno vprašanje nasledstva«.
Slovenija bo po izgubljeni tožbi na evropskem sodišču za človekove pravice izplačala za 400 milijonov evrov starih deviznih vlog varčevalcem podružnic Ljubljanske banke v BiH in na Hrvaškem. Razsodba pa omogoča nadaljnja pogajanja o porazdelitvi tega bremena. Vprašanje je, kako bi o tem prepričali tiste naslednice, ki za to nimajo interesa. V sporazumu se omenja pokroviteljstvo banke za mednarodne poravnave, a so pogledi naslednic na njeno pripravljenost, da ponudi svoje storitve, različni.
Mehka inačica iskanja sprave
Zato je pomenljivo, da je bil med povabljenimi na konferenco tudi Christian Tomuschat, predsednik sodišča za arbitražo in spravo pri OVSE. Ta organ se omenja tudi v nasledstvenem sporazumu (sicer ne kot forum za reševanje sporov) in bi lahko bil naslov, na katerega bi se obrnile naslednice, če napredka pri uresničevanju sporazuma ne bo. Tako vsaj očitno razmišlja Slovenija.
Tomuschat razlaga, da sta v tem primeru dve možnosti. Če bi se odločili za arbitražo, bi morale z njo soglašati vse naslednice, kar je malo verjetno. Druga možnost pa je spravni postopek. »Če ena stran sproži takšen postopek, je dolžnost druge države, da se ga udeleži. Potem bi skušali najti skupno rešitev. Postopek pa se ne konča z zavezujočo odločitvijo. Gre za mehkejšo inačico,« je za Dnevnik povedal Tomschat. Pojasnil pa je, da spravnega postopka v več kot dvajsetih letih, odkar je bil omogočen, ni uporabila še nobena država. »To je problem. Ljudje mislijo, da institucija, ki še ni imela dela, ni vredna kaj dosti. Zdaj skušamo to sodišče promovirati,« pravi.
Tudi Srbija za dogovor o jamstvih
Konference so se udeležili tudi visoki predstavniki za nasledstvo preostalih štirih dedinj SFRJ – BiH, Hrvaške, Makedonije in Srbije (Črna gora in Kosovo nista stranki nasledstvenega sporazuma). Predstavnik Srbije Rodoljub Etinski je dejal, da bi Srbija bila za predlog Slovenije, da se nekako reši vprašanje jamstev za devizne vloge. »Imamo isto stališče kot Slovenija, da se breme starega deviznega varčevanja porazdeli po nekem pravičnem načelu med pet držav naslednic,« je dejal. Ideje, da bi države morda dobile spodbudo za dogovor o nerešenih vprašanjih od zunaj, ni odpisal niti predstavnik BiH Mirsad Žuga. »Neka vrsta nadzora mednarodne skupnosti bi bila morda dobrodošla – morda tako, da organiziramo sestanke o nasledstvu v tujini ali da bi neko telo spremljalo uresničevanje sporazuma, da se ustvari dodatni pritisk za pospešitev procesa. Verjetno se vsi strinjamo, da ta teče resnično počasi.« Hrvaška predstavnica Andreja Metelko - Zgombić je dejala, da na konferenci ni kot uradna udeleženka, in zato ni želela odgovarjati na vprašanja.
