Z gibko organizacijo je nastal spored, ki je prepletel tuje novitete, nedavno ustvarjene za naš pihalni kvintet, sveže stvaritve mlajših slovenskih skladateljev in nekatere klasične mojstrovine modernizma oziroma skladbe po izboru gostujočega ansambla — berlinskega godalnega kvarteta Kairos. Ta prisluškuje zvočnemu stavku z navdušujočo »strogo senzibilnostjo«. Za sam sklep dvodnevnega festivala je predstavil lani napisano in v tujini že izvedeno delo Larise Vrhunc. Navpično, ki mu je pripadla vloga nekakšne matične festivalske celice. Avtoričina glasba, posvečena brskanju po lastni zvočni notranjosti, s tem pa tudi onkrajsnovnemu ozadju, je protiutež glasnemu formaliziranemu svetu. Izvedbeno razširjena inačica skladbe (s člani Studia za sodobno glasbo ljubljanske Akademije za glasbo) nas je obdala z nežnim pointilističnim oblakom popotovanja skozi ton.

Prispevek Vrhunčeve ni bil brez sozvena v festivalskem sporedu. Sampo Haapamäki in Marina Horkova v svojih mikrotonalno-spektralnih skladbah za godalni kvartet raziskujeta napetost med šumljavimi in sonornimi pojavnostmi tkiva, oba tudi z izrazitimi ritmičnimi označevalci. Federico Gardella kroži v Meglah med rahlostjo, šumi in melodično gesto; programski korak je od tod vodil v zenovsko impresijo s Hosokavo. Japonska in slovenska noviteta za pihalni kvintet (Isamu Kanai, David Veber) sta imeli preprost izraz ritmizirane disonantne homofonije oziroma ostre neohistorične interpretacije. Diego Ramos Rodríguez (Inventio za pihalni kvintet) pa je gost in mnogoglasen, naslonjen na nemški modernistični akademizem.

Vključitev novejših ustvarjalskih generacij (popoldanskega koncerta se nisem udeležil) je odstrla pomenljiv pogled na našo dobo večne sedanjosti, skozi katero se pretaka vse znano med starim in »informatično« povezanim. Haapamäki, Rodríguez, Gardella, Horkovova so raznoliki novi mojstri, a so njihove skladbe — tako se mi je zdelo — narejene v prevzetih jezikih. Veliko glasbo, ki sicer prinaša že sinteze, a si vsekakor še zastavlja vprašanja, smo tako prejeli od Ligetija (Deset skladb za pihalni kvintet) in Kurtága (Quartetto per archi).