Tako pa že dve desetletji počnemo, kar je pred davnimi leti zapisal po Prešernu meni najljubši pesnik Župančič – »…v kupe medu in otrova si lijemo…«. Od zadnje svobode dalje smo preganjali ostanke partijskega totalitarizma (in jih precej uspešno nadomestili z diktaturo kapitala); po kakšnih petnajstih letih smo začeli preganjati tajkune, že prej s posebno vnemo nekateri domnevne in resnične pedofile, vinjene voznike, zatem pa še nasilje v družinskem okolju. Seveda vmes še marsikaj drugega, a izbrani motivi so mi ostali najbolj živo pred očmi.
Ničelna toleranca me spominja na neki matematični model, kjer se določena vrednost vse bolj približuje zaželenemu cilju, a ga nikoli ne doseže. Menda se je temu cilju reklo asimptota. To zarjavelo znanje obnavljam zato, da bi dal vsaj delček veljave tistemu univerzalnemu sporočilu vseh učiteljev, katerih predmeti so nam grenili šolski čas. Namreč – vsaka stvar da nam bo enkrat še prav prišla. Zato smo tudi tisti bolj jezično kot računsko spretni premetavali integrale in z veseljem pozabljali, kar nam je bilo zoprno.
A glej – prav ta poduk, da je ničelna toleranca nekaj, za kar si je dobro prizadevati, a moraš hkrati vedeti, da se cilju ne boš nikoli približal, bi koristil vsem fanatikom, aktivistom in inkvizitorjem, ki za neuresničljivi cilj ne izbirajo sredstev. A tudi drugo plat ima ta nauk – pošteno si je prizadevati, da bi bilo tistega grenkega napitka, če že mora biti, čim manj. Ni pošteno, da ga ponekod kljub prohibiciji točijo v izobilju, mi pa gledamo vstran, ko žrtve goltajo pelin.
Pojdimo v epicenter. Boj proti nasilju v družini se je zaostril do te mere, da smo na seminarju, kjer smo se ukvarjali s tem pojavom, morali dati jasen napotek zlasti delavcem na centrih za socialno delo. Vsaka klofuta pomeni, da steče postopek, s katerim storilca prijavimo zaradi suma kaznivega dejanja. Dokler imamo tako zakonodajo, je treba tako ravnati. To sporočilo so spremljali veleplakati žensk s podplutim obrazi in objokanimi očmi. Vsaka peta pretepena, vsaka peta posiljena. Med klofuto in slikami je pomembna razlika, ki pri slednjih narekuje, da se rezultat čim bolj približa želenemu, čeprav v popolnosti neuresničljivemu cilju.
Šolar, ki je na hodniku odrinil (morda celo nenamerno) zaposleno, da je padla, dobi mesto na naslovnicah vseh medijev in policija se ne obotavlja priti na mesto zločina.
Zdaj pa na drugo stran krivulje. Pred meseci me je pretresla serija fotografij, ki jih je objavilo Delo. Žrtev nasilja, ki so ga uprizarjali huligani v uličnem napadu pred ljubljansko pošto, je uspela posneti storilce. Ti so med drugim na tla zbili fanta in ga še zbrcali, podobnega pa je bilo deležno še dekle, ki se je potegnilo zanj. Po zapisanih komentarjih sodeč se je policija odzvala precej mlačno in je fotografije sploh niso zanimale.
Zdaj pa si za trenutek zamislimo, da bi družinski oče pobesnel, zbil na tla svojega sina in mu odmeril še brco v glavo, potem pa bi podobno umiril še punco, ki bi mu želela pomagati. Takojšen pripor, prepoved približevanja in zelo verjetno – po mojem upravičeno – še zaporna kazen. Je na ulici vse drugače?
Še ena zgodba z druge strani. O tej nas mediji v zadnjem času intenzivno obveščajo. Hvaležni pa moramo biti – ne prvič – pogumni novinarki Carlovi. Ta je razkrinkala mazaško početje domnevnega strokovnjaka za žilno kirurgijo. Fotografije njegovih uspehov niso bile za dobre želodce. Poslušali smo, kako so njegovi kolegi za njim popravljali, kar se je sploh še dalo popraviti. Niso pa mogli preprečiti sepse v enem in amputacije noge v drugem primeru. Prav tako pa niso mogli (?) preprečiti zdravniku nadaljnjega škodljivega in zgolj zaslužkarskega delovanja, čeprav so mnogi vedeli zanj. Gledalci teh pričevanj smo se dali podučiti, da zdravniška etika nekako ne dopušča tega, da bi se posameznik, ki odkrije take vrste kriminal, usoden za zdravje in življenje, lahko odzval nanj na učinkovit način. Za to delo obstajajo organi, ne pa kolegi zdravniki (kolegi v najboljšem pomenu besede – čeprav zgolj kolegu mazaču, ne pa tudi pacientom, ki v tej igri vlog nimajo kolegov).
In smo s temi primeri na tisti strani matematične osi, od katere se, kot kaže, vse bolj oddaljujemo. Ta domnevno udomačena beseda »ničelna toleranca« je na nekaterih področjih še popolna tujka. Tam skrbno pazimo, da je ne bi kdo prevedel.