Mašina in Borutova družina je namreč ena od desetih idrijskih družin, ki ta teden štejejo v točke pretvorjene grame ogljikovega dioksida in preverjajo, ali je mogoče živeti, ne da bi to mejo presegli. Sodelujejo v akciji Dober dan ima 100 točk, ki jo vodi nevladna organizacija za varstvo Alp Cipra, podpira pa nemško okoljsko ministrstvo. Poteka v sedmih alpskih mestih in združuje 70 družin. Dober dan vsakega člana družine naj bi imel kvečjemu 100 točk, kar je enakovredno 6,8 kilograma ogljikovega dioksida. V praksi to pomeni: skodelica kave z mlekom 0,7 točke. Štiri plenice za enkratno uporabo 9 točk. Deset kilometrov dolga vožnja z avtomobilom z enim samim potnikom 16 točk. Ponošene kavbojke in majica skupaj 0,7 točke. Jagode pozimi 24 točk, sto gramov svežih govejih zrezkov 16 točk. Prhanje 3 točke, porabljena rolica toaletnega papirja 4 točke. Osem ur dela na prenosnem računalniku 0,6 točke. In 24 točk dnevno na osebo samo zato, ker obstaja. Vse, kar bi bilo več, bi škodilo našemu planetu.
Družine so svojo potrošnjo in dnevne aktivnosti prvič spremljale že marca. Vseh 70 iz vseh sodelujočih mest jih je v povprečju zbralo 115 točk na posameznega člana. Idrijske družine so bile boljše od povprečja. Zbrale so 105 točk in se skorajda približale mejni vrednosti. Do tega tedna so imele čas za razmislek in spremembo svojih navad. Prvi vmesni rezultati kažejo dober napredek. V treh dneh so idrijske družine povprečje znižale na vsega 72 točk.
Imamo srečo: avta ne potrebujemo vsak dan
Družini Kacin Štrobl je uspelo manj kot 100 točk na dan zbrati že v prvem poskusu, ko v svojem vsakdanjem življenju še niso ničesar spreminjali. »Imamo to srečo, da živimo v centru Idrije in avta med tednom ne uporabljamo. Vse poti v šolo, službo, trgovino in po drugih opravkih opravimo peš. Mož je sprejel pravilo, da avto lahko za te namene uporabimo samo v primeru, ko z neba padajo prekle,« pravi Maša. To se jim je ta teden ob muhastem vremenu zgodilo kar dvakrat. »Vsak dan operemo in posušimo en stroj perila. Vsak dan gre ena rolica toaletnega papirja in paket papirnatih brisač,« našteva Maša. Najbolj jih je presenetilo, koliko točk prineseta ustekleničena voda in meso. »Velikokrat jemo jedi na žlico, v katere spada tudi košček mesa. Nisem si mislila, da to prinese toliko točk,« pove Maša. Odpovedali so se ugodju kupovanja zelenjave v trgovini in jo raje pridelujejo sami. Ne samo da z uporabo lokalnega pripomorejo k nižjim izpustom toplogrednih plinov, temveč tudi, medtem ko vrtnarijo, ne brskajo po računalniku in ne gledajo televizije.
Je to odpoved udobju? Mogoče, pravi Maša, vendar to na koncu pomeni boljšo kakovost življenja. Spomni, da je mogoče na pešpoti do vrtca zjutraj videti pajkovo mrežo in na njej kaplje rose ter reči sosedu dobro jutro. Vse to ti ne prinese nobene kazenske točke, tebe in soseda pa bogati. Kljub temu obstajajo nekatera ugodja, ki bi se jim težko odrekli. Eno takšnih je pomivalni stroj. Tudi življenja brez plastične embalaže si ne morejo predstavljati, saj to enostavno ni mogoče. Sodelovanje v akciji pa jih je spodbudilo k razmišljanju, ali dejansko vse potrebujejo novo, ali pa lahko kakšno stvar obnovijo oziroma si jo sposodijo.
»Navadili smo se, da živimo vsak zase. Vsak sosed je svoja enota. Enostavno ne greš do njega in ga vprašaš, ali ti lahko mogoče on posodi neko stvar, ki jo boš potreboval samo nekajkrat. Greš in si kupiš svojo. To miselnost bomo morali spremeniti, začeti bomo morali sodelovati in si stvari deliti,« menita Borut in Maša. »Najhujša stvar na svetu je miselnost, da en sam človek ne more ničesar spremeniti. Prepričali so nas, da tega ne moremo. Včasih se je tudi najenostavneje skriti v senco nemoči in živeti življenje v starih udobnih tirnicah. Za spreminjanje sveta pa moraš imeti kreativne ideje, voljo, vztrajnost in pogum. In vsega tega včasih zmanjka. Na koncu pa so ravno moje, tvoje in njegovo gospodinjstvo razlog, da gredo stvari navzdol,« meni Maša. Tak projekt se ji zato zdi glasnik sprememb, povezovanje pa ključ do rešitve.
Najmlajši Arne je v tem času osvojil školjko
»Kazenske« točke so seštevali tudi v drugem nadstropju enega od blokov v Spodnji Idriji. Česnik-Mažgonove – Anito in Davida ter posledično tudi njune tri sinove Eneja (9), Reneja (5) in Arneja (2) – ekologija zelo zanima. Njihov prvi marčevski teden spremljanja potrošnje vsaj glede prevozov ni bil običajen. Anita je morala dvakrat na službeno pot v Ljubljano, najstarejši sin je cel teden obiskoval plavalni tečaj v Logatcu. Kljub temu jim je v enem tednu uspelo kar petkrat zbrati manj kot 100 točk na osebo. Tudi tale teden znova ni bil običajen. Fantje so zboleli in odpadle so vsakodnevne vožnje v šolo in vrtec. Dan so gladko zvozili z zgolj 50 točkami na člana. Poleg tega je najmlajši Arne v tem času osvojil školjko, kar pomeni štiri plenice in s tem 9 kazenskih točk manj.
»Resnično sliko izpustov ene družine bi lahko dobili po enem letu spremljanja,« se strinjata Anita in David Česnik Mažgon, ki ugotavljata, da je točke najtežje zmanjševati pri prevozih, čeprav imajo samo en avto in ga uporabljajo skrajno racionalno. Za to, da bi otroke v šolo in vrtec v štiri kilometre oddaljeno Idrijo po cesti brez kolesarske steze razvažala s kolesom, se še nista odločila. Prav tako ugotavljata, da bi točke v dovoljene okvire zelo težko spravil strastni mesojedec. »Tristo gramov svežega govejega mesa prinese 47 točk, polovico vseh dovoljenih,« pojasni Anita. Veliko točk so prihranili na račun ogrevanja s peleti in z znižanjem temperature v stanovanju. V dilemi sušilni stroj ali sušenje perila na vrvi, kar ne prinese nobene točke, je zmagal prvi. »Upoštevamo tudi udobje in še vedno se nismo pripravljeni čisto vsemu odreči. Poleg tega s sušilnim strojem privarčujemo pri uporabi mehčalca, električne energije za likanje in ne nazadnje časa,« pravi Anita. Še kakšno točko bi lahko prihranili, če bi imeli svoj vrt in bi zelenjavo pridelovali sami.
So se v tem času odpovedali ugodju? »Ne,« pravita Anita in David, saj so že prej živeli okolju prijazno življenje. Si pa zlahka predstavljata, da bi družina, ki za kosilo pije kokakolo, hodi vsako soboto v kino in ima vsak pri hiši svoj avto, to občutila kot poseg v njihovo udobje. »Tudi če govorimo o kosilu: če ga moraš načrtovati in sam skuhati iz lokalnih sestavin, namesto da bi ga že pripravljenega zgolj pogrel v mikrovalovni pečici, je ugodja tukaj mogoče res manj. Je pa kakovost življenja vsekakor boljša. Živila so kakovostnejšega izvora, poraba je manjša. Prihranek vidim tudi v tem, da ne kupiš ravno vsake neumnosti, ki ti pride pod roko. Zakaj ne bi kupil navadne čokolade namesto čokoladnega jajčka? Tam za višjo ceno dobiš manj čokolade in več nepotrebne plastične navlake. Ko se ti zdi, da bi nekaj kupil, si vzami en mesec časa. Če se boš po enem mesecu še spomnil na to stvar, jo res potrebuješ, v nasprotnem primeru pač ne,« pravi Anita.
Bolje manjša potrošnja kot reciklaža
Sodelovanje v projektu jim na kratek rok ni prineslo bistvenih sprememb, so pa prav zaradi njega začeli razmišljati, da bi dizelski avtomobil, ko jim bo odslužil, zamenjali z električnim. Bo to realna slika tega, koliko Slovenci pripomoremo k bolj ali manj čistemu okolju? »Ne povsem, bo en vtis in okvir,« pojasnita sogovornika. Igra ne upošteva, ali so oblačila pri otrocih podedovana, ali si jih kupil od domačih proizvajalcev ali so s tisoče kilometrov oddaljene Kitajske. Tudi sicer Anito moti pretirano potrošništvo »Žalostna sem, ker se tudi v šolah pogovarjajo samo o tem, kako naj se ugaša luči, zapira vodo in reciklira. Ampak to je v primerjavi z manjšo porabo zelo malo. Za izdelavo ene plastenke vode porabijo več vode, kot je v njej kupimo. In če ne kupiš ene plastenke vode, si zraven privarčeval več energije, kot če bi ugasnil vse luči. Veliko bolj me zato skrbi pretirana količina embalaže,« pravi Anita.
Družina se zato drži načela: manj zapakirano in manj predelano. Za kupovanje sadja in zelenjave uporabljajo pralne vrečke iz blaga. Po meso odhajajo neposredno k mesarju, kupujejo samo osnovna živila, vsak nakup dobro premislijo, zagovarjajo izposojo, reklamne letake so odpovedali. Za veliko količino odpadkov, ki jih vedno tako ali drugače prinesemo iz trgovine, imajo svojo rešitev: njihovo obdelavo naj zaračunajo že v trgovini ob nakupu. Vsote bi marsikoga streznile. Prepričani so, da posameznik lahko spremeni svet.
Gospodinjstva so eden največjih onesnaževalcev okolja
»Večina ljudi misli, da njihovo gospodinjstvo nima nobenega vpliva na okolje. A če jih pogledamo kot celoto, so gospodinjstva eden največjih oziroma po nekaterih raziskavah tudi dejansko največji onesnaževalec okolja. Potrebne so seveda politične odločitve, a tudi vsak posameznik mora nekaj narediti,« menita študentki Ana Seifert in Kristina Glojek, ki sta v okviru projekta Dober dan ima 100 točk sodelovali z idrijskimi družinami. Pojasnita, da slednje niso imele povsem enostavne naloge. Zaradi razgibanega terena in slabih prometnih povezav so prisiljene uporabljati lastna prevozna sredstva. To sta izkusili tudi sami, ko sta imeli velike težave s tem, kako do Idrije priti z avtobusom. »To se je po prvem tednu točkovanja izkazalo tudi za dejanski problem. Idrijske družine so imele nadpovprečno število avtomobilov in nadpovprečno število prevoženih kilometrov v primerjavi z gospodinjstvi iz preostalih držav. Zelo veliko točk jim je prinesla tudi prehrana, predvsem meso. S stališča ogljikovega dioksida je slednje problematično, ker že sama reja živali, torej preden pride zrezek na mizo, okolje močno obremenjuje z izpusti,« pojasni Seifertova. Pokazalo se je tudi, da manjša gospodinjstva težje dosežejo želeno število točk. Ogrevanje stanovanja in poraba elektrike se delita na manj ljudi. »Zato pa poznamo načelo solidarnosti. Kdor lahko, naj prispeva še za tistega, ki tega ne more,« povesta sogovornici.
Pogled na preostale sodelujoče kraje (italijanski Merano, francoski Annecy, švicarski Entlebuch, Schaan v Liechtensteinu, Kummerbergregion v Astriji in Sonthofen v Nemčiji) pokaže, da se najbolj potrošniško obnašajo v Entlebuchu, da je javni transport najbolje razvit v Meranu, da daleč največ kilometrov z električnimi avtomobili naredijo v Sonthofnu, najbolj okolju neprijazno prosti čas preživljajo v Meranu in Entlebuchu. Najpogosteje pa se poljubljajo v Idriji.
6,8 kilograma CO2 – kaj s tem?
Do številke 6,8 kilograma ogljikovega dioksida so prišli okoljski strokovnjaki. Vanjo so preračunali in zajeli čisto vse naše vsakdanje dejavnosti – prevoze, prehrano, obleke, porabo energentov in energije, prosti čas in že samo dejstvo, da obstajamo. Glojekova pojasni, da izpusti ogljikovega dioksida najbolje ponazarjajo našo porabo neobnovljivih fosilnih virov in s tem obremenjevanje podnebja in Zemlje. Ta številka pa predstavlja mejno vrednost izpustov, ki naj bi še dopuščala normalno in kakovostno življenje na Zemlji zdaj in v prihodnje. A ker nam sama številka nič kaj veliko ne pove in tudi na posamezni škatli riža ne piše, koliko izpustov ogljikovega dioksida je bilo treba zanjo spustiti v zrak, so posamezne vsakdanje dejavnosti in potrošnjo pretvorili v točke. Vsak si lahko svoje izpuste sam izračuna na spletni strani www.eingutertag.org.
Če se po predstavitvi primerov dveh idrijskih družin 100 točk na dan zdi lahko dosegljiv cilj, dejansko stanje ni rožnato. V zahodnem svetu vsak posameznik na dan povprečno zbere 450 točk. Sogovornici tudi dvomita, da bo rezultat, ki ga dosegajo idrijske družine, mogoče posplošiti na celotno Slovenijo. V projekt so se namreč vključile angažirane družine, ki jim ekologija ni nekaj povsem tujega in so se že prej tudi same trudile kaj spremeniti na tem področju. »Splošni rezultat Slovenije bi znal biti slabši,« priznata.
In če tudi sami potegnemo črto: zgolj za pripravo tega članka smo v okolje spustili 29 kilogramov ogljikovega dioksida. Trikrat preveč.
