Domišljija v času lopovščin ali prispevek k finančnemu vprašanju slovenske kulture

Predlog za milijardo evrov

Ministrstvo za kulturo pri Novi Ljubljanski banki najame kredit za milijardo evrov. (Ni treba zgroženo odkimavati ob višini zneska. Podružnica te banke je v neki drugi državi gladko izstavila garancijo za 1,4 milijarde evrov za cesto, ki je niso nikoli začeli graditi.) Četrtino denarja (250 milijonov) minister takoj spravi v svojo blagajno, s tremi četrtinami – natančneje, s skoraj petimi letnimi proračuni ministrstva za kulturo – pa sanira vse živo in vsa ustvarjalna področja založi z denarjem. Kultura zaživi, njen razcvet z jezikov politikov sestopi v resničnost. Slovenci se vsujemo v Narodno galerijo, ki v našo umetnostno zakladnico končno nabavi vse potrebne umetnine. Kulturnim društvom v javnem interesu se nehajo tresti hlače, ker bodo zbrala za najemnino. Slovenska matica je z znatnimi financami končno rešena. Mediji se šibijo od prispevkov o kulturi. Dunajski filharmoniki trošijo na tone Palominih robčkov in si brišejo potna čela, saj jih nove in nove množice kar ne spustijo iz Gallusove dvorane Cankarjevega doma. Iz kulturnih domov po Sloveniji bučijo zvoki lokalnih godb na pihala, vije se zborovska pesem, na odrih blestijo igralci. Javne knjižnice polnijo svoje police z deli slovenskih avtorjev, ki se s honorarji približajo tistim izpred štiridesetih let. Z drobižem, ki ostaja, ministrstvo za kulturo kupi Mladinsko knjigo, združi vse knjigarne v javno službo in pošlje očiščeno založbo v novo življenje. Cveti tisoč cvetov. Ljubljana postane svetovna prestolnica kulture, zrastejo slovenske Atene. In tako naprej.

Čez čas po veselem rajanju pride jutro z glavobolom. Ministrstvo za kulturo ne more vrniti kredita.

No, no. Banka Slovenije s prijatelji iz Evropske banke v Frankfurtu določi svetovalno agencijo iz tujine, ki za primeren honorar ugotovi, da ministrstvo za kulturo res ne more vrniti kredita. Vrže ga v rubriko slabih kreditov in oceni, da je kredit z resnim popustom smiselno prenesti na slabo banko kvečjemu za 200 milijonov. Državni proračun Novi Ljubljanski banki ljubeznivo povrne izgubo in slednja ta kredit res prenese na slabo banko. Slaba banka ponudi oslabljen kredit na trgu. Pojavi se minister za kulturo (ali pa kakšen njegov prijatelj) in za odkup kredita, terjatve do ministrstva, ponudi 250 milijonov. V slabi banki od veselja skočijo do stropa, saj bodo slab kredit prodali s 25 odstotki zaslužka, si razdelili dobre plače in dosegli več kot 8-odstotni donos za proračun, se pravi, za davkoplačevalce.

Ampak potem bo kakšen vseveden navdušenec, ki mu ministrstvo ni subvencioniralo zgodovinskega romana, tvitnil, da gre za zaroto ministrovega strica iz ozadja. V parlamentu bodo ustanovili parlamentarno komisijo, da bo raziskala, kdo v Novi Ljubljanski banki je odobril kredit brez kritja.

No, no. V komisijo bodo delegirani člani vseh parlamentarnih strank. Eden bo v komisiji takoj zahteval predsedniško mesto, ki mu ga drugi seveda ne bodo hoteli dati. Služba za zakonodajo si bo pulila lase, kaj storiti v tem primeru. Pet pravnikov bo izdelalo sedem pravnih mnenj. Dve stranki bosta sprožili upravni spor. En član bo zaradi žalitve časti, kar mu je bilo prizadejano v debati, vložil zasebno tožbo. Ena članica bo zagrozila z ustavnim sodiščem. Medtem bo Nova Ljubljanska banka zavrnila zahtevo, naj izroči celotno kreditno dokumentacijo, da bi ugotovili podpisnike kredita. Nekaj papirjev bo banka sicer poslala, a se bodo izgubili na poti od vložišča parlamenta do tajnice komisije. V posebni oddaji na televiziji bo najodločnejša novinarka ob tem škandalu najodločneje razgalila vratarja v parlamentu, zelo jasno pa bo tako rekoč s prstom pokazala tudi na neodgovornega kurirja.

Nadaljevanje si lahko zamisli vsak sam, pač glede na to, koliko ima izkušenj in živcev. Tisti z najmanj domišljije si lahko naslikajo tudi možnost, da vlada pade, da pride do novih volitev in do novih članov v parlamentarni komisiji. Nova komisija bo najprej gnevno ugotovila, da je prejšnja komisija delovala pod pritiskom strankarskih vrhov in lobističnih povezav, da bo odslej vse drugače in da mora delo zastaviti na novo. Potem bo eden zahteval predsedniško mesto, ki mu ga drugi ne bodo priznali…

Ampak, slovenska kultura bi bila rešena finančnih težav za kar lep čas in bi cvetela, ne glede na napore, ki bi jih parlamentarci vlagali v njeno dobro.

Predlog za 300 milijonov evrov

Mogoče ne bi bilo vzgojno; milijarda evrov naenkrat v slovensko kulturo bi bila najbrž res preveč. Preveč krvi bi naenkrat butnilo v shirano narodovo srce. Za ta primer imam skromnejši, področni predlog. Ker sem človek knjige, bi najraje delil pač tu.

Naši vrli ekonomisti bi se odločili, da bodo v skladu z doktrino o vitki državi privatizirali splošne knjižnice in jih ponudili naprodaj. Iz izkušenj, denimo s kakšno banko, letališčem ali jeklarsko industrijo, bi vedeli, kako se temu streže. Združenje splošnih knjižnic bi država dokapitalizirala s 300 milijoni evrov in potem knjižnice vrgla na trg za 100 milijonov evrov. Knjižničarji bi vzeli 300 milijonov, sami zase za notranji odkup odšteli državi 100 milijonov, z razliko pa uredili prostore, okrepili kadre ter nakupili knjižnično gradivo, kar so v minulih letih počeli iz dneva v dan manj. Vsem šolam v svoji okolici bi celo plačali celoletno naročnino za Sodobnost. Založniki bi padajoče krivulje prodaje knjig končno dvignili navzgor, pol milijona članov splošnih knjižnic v državi pa bi razigrano metalo čepice v zrak in tudi krivulji priljubljenosti vlade in parlamenta nagnalo kvišku.

To statistično ne bi bilo podpiranje osovraženega javnega sektorja, pač pa bi si državni holding lahko pripisal eno prodajo več in se trkal po prsih, kar bi donelo prav do črnogledega Bruslja.

Minister za finance bi lahko na tiskovni konferenci oznanil, da se je, v lepi slovenščini, zgodila »win-win« situacija. Knjižni molji bi mu pošiljali pozdravna pisma in se priporočali, da bi v stalni pripravljenosti ustvarjal še naprej.

Morda le 10 milijonov za začetek

Če ne bi šlo drugače, bi lahko skromno krenili od spodaj navzgor in potem po uspešnih vzorih širili področja in dvigovali zneske. V tem primeru bi morda lahko začeli s poskusnim 10-milijonskim posojilom Društvu slovenskih pisateljev. V imenu kreditojemalca bi pogodbo podpisal predsednik, ki bi takoj zatem svoje stanovanje prepisal na ženo, avto na sina, v garsonjeri ob morju, ki bi jo prepisal na hčer, pa bi si dal v zemljiško knjigo zapisati dosmrtni kot.

Na društvu se sprva seveda ne bi znašli, saj so navajeni životarjenja iz dneva v dan. Kaj z denarjem? Na izrednem občnem zboru bi se uvodoma sprli o tem, ali pripada denar vrhunskim ustvarjalcem ali tistim, ki jih ljudje najbolj berejo. Nekateri bi se zavzeli za prednost poeziji. Drugi bi podpirali dramatiko. Tretji bi nagrajevali literarne nastope v tujini. Iz temnega kota bi se zaslišal jok ustvarjalk in ustvarjalcev za otroke in mladino, ki so itak vedno zapostavljani. Red bi z mogočnim glasom vzpostavil predsednik z vprašanjem, ali prav razume, da bi bilo najbolje, če bi denar kar vrnili. Grozeča nevarnost bi blagodejno delovala na trezen razmislek. Denar je sicer umazana stvar, a je vseeno bolje, če ga imaš, kot da ga nimaš.

Potem bi stvari počasi dokaj gladko stekle. Uredili bi materialni položaj članstva; bogato bi zaživela založniška društvena dejavnost; okrepile bi se mednarodne vezi; za društvene nagrade bi imeli denar in se ne bi prodajali kapitalistom; osrednji srednjeevropski literarni festival bi svojo težo nagnal v višave; izbrali bi slovenske kandidate za Andersenovo in Nobelovo nagrado (po edini slovenski objektivni formuli dve levi, dve desni) ter njihova dela množično prevajali. Restavracija nad društvenimi prostori bi članicam in članom ponujala subvencionirano prehrano.

Tudi tu bi nekega hladnega jutra napočil trenutek, ko bi društvo kredit moralo vrniti. Denarja seveda ne bi bilo nikjer več.

Za društvo pri nas po zakonu z vsem svojim premoženjem odgovarja predsednik. Predsednik premoženja ne bi imel in bi razglasil osebni stečaj. Dogodek bi proslavil z razkošnim kosilom v družbi bivših predsednikov društva, ki bi sicer v preteklosti zaradi nizkih honorarjev tudi živeli v stečaju, a tega ne bi javno razglašali. Banka bi predsednika nemudoma prijavila protikorupcijski komisiji. Tam nekaj časa ne bi odložili svojih medsebojnih prepirov in bi zadeva s pisateljskim predsednikom morala počakati. Pozneje bi zavihali rokave, a mu ne bi mogli dokazati, da ga je pri najemanju kredita vodil prevarantski naklep. On je le želel pomagati slovenski besedi. Banka bi najverjetneje kredit odpisala, saj ga je že takoj po odobritvi uvrstila med rezervacije, za predsednika pa tudi ne bi mogla uporabiti drugačnih postopkov, kot jih je pri, hm, prijateljskih gospodarstvenikih, ki so, no, pravzaprav niso, ampak, če pogledamo, se pravi, glede na to… Morda mu ga vseeno ne bi odpisala in bi ga tožila. Sodišče bi mu neizprosno odredilo nekaj let zapora in kazen zaradi obsojenčevega slabega zdravja pozneje spremenilo v prostovoljno delo v javno korist. Predsednik Društva slovenskih pisateljev bi zato še naprej brezplačno delal kot predsednik Društva slovenskih pisateljev. Če bi kdo dvomeče postavil vprašanje, ali to delo res pomeni javno korist, bi restavracija nad društvenimi prostori dvomljivcu širokogrudno dodelila dnevni odmerek pijače, ki bi se iz javnega dobra pretočila v njegovo zasebno grlo. Kdor pa pije, ne more s polnimi usti kar nekaj čvekati. V skrajnem primeru bi predsednika izvolili na listi naddemokratične stranke v parlament, kako je s pravnomočnimi obsojenci v parlamentu, pa vemo.

Medklic o moralnih dilemah

V tako neverjetnem vzdušju neustavljivega kulturnega cvetenja bi se od nekod pojavilo vprašanje, ali je prav, da prek državnega proračuna davkoplačevalci tako izsiljeno plačujejo kulturo in kulturnike. Še posebej v državi, kjer imata morala in etika tako visoko ceno.

Za odgovor bi zadolžili predsednika gospodarske zbornice. Poprosili bi ga, da veselo pojasni, kdo je vprašal kulturnike, ali so bili pripravljeni prispevati svoj denar za kredite in nepovratne subvencije v ugledne gospodarske družbe, ki so pod vodstvom nagrajenih gospodarstvenikov, vključno z bankirji, zdrsnile v stečaje ter po svojih najboljših močeh ustvarile bančne luknje. Če bi bilo vprašanje besedno pretežko, bi »bančne luknje« zamenjali z »bančnimi vrzelmi«. Kajpak bi ostalo nekaj grenkega priokusa, saj je ne glede na besedno umetnost dolg na glavo prebivalca iz obeh naslovov enako težak.

O zagotavljanju trajnostnega razvoja

Četudi ves razvoj gospodarstva danes temelji na kreditih, kulturi to na dolgi rok ne bi bilo dano. Postopki, ki sem jih opisal zgoraj, ne bi bili prevečkrat izvedljivi. Za nemoteno finančno življenje kulture bi bilo treba najti zanesljive mehanizme. Če spet natančneje pogledamo, so že najdeni. Slovenska vlada pravkar predlaga ukinitev zgornjih meja za plače direktorjev v državnih podjetjih. Zdaj je potreben samo še majhen korak za državo in velik korak za kulturo.

V vse uprave in nadzorne svete državnih podjetij bi bilo treba imenovati po enega kulturnika. Kulturniki bi lahko podpisali svečano izjavo, da na sejah ne bodo niti čivknili. Pisatelj, član uprave slabe banke, bi svoje dohodke nato tovariško razdelil, denimo, med tisoč prejemnikov knjižničnega nadomestila, ki bi se jim zato prejemki glede na prejšnja leta drastično povečali. Igralec, nadzornik holdinga slovenskih elektrarn, bi zbiral denar za prizidek k drami. Če bi uprava oklevala pri izplačilu, bi ji zagrozil, da bo kot kralj Ubu kar med sejo izvedel nekaj umetniških postopkov. Filmar bi v upravi največje zavarovalnice zagotovil denar za vsaj en celovečerni film. Če bi kakšna uprava ali nadzorni svet sklenila vihati nos, bi kulturniki začeli redno zahtevati besedo na sejah in bi organi, po kratki paniki, zlahka in po hitrem postopku spet odobrili plačila in si kupili molk.

Da ne bi pozabili

Ob koncu bi kajpak rad dodal, da morajo vsi, ki se želijo ravnati po mojih nasvetih, z menoj skleniti pogodbo o svetovanju. Podatek o tem, kam mi bo treba nakazovati dogovorjene zneske, bom sporočil naknadno. Najprej se moram o plačilu davka posvetovati s predsednikom evropske komisije.