»Potres je naša nočna mora. Nikoli ne vemo, kdaj se bo zgodil in kje,« je med potresnimi ruševinami dejal Darko But, generalni direktor Uprave RS za zaščito in reševanje. Tokrat je na srečo stal med ruševinami namišljenega potresa, ki je v soboto ob 8. uri stresel Slovenijo. Najhujše razdejanje je pustil v Posočju, in če na prizorišču reševanja v Breginju ne bi bilo številnih gledalcev, bi se zdelo, da gre zares. A je šlo za vajo s 25 reševalnimi ekipami in več kot 250 reševalci in ponesrečenimi. Preverili so, ali njihove izkušnje iz preteklosti, oprema in načrti reševanja delujejo tudi v praksi.
Več deset ljudi pod ruševinami
Po prvih podatkih, ki so jih v soboto dobivali v občinske in regijski štab, so bile najbolj prizadete starejše zgradbe v občinah Kobarid, Bovec in Tolmin. Prekinjene so bile komunikacije, ljudje so ostali brez električnega toka, nekatere ceste so bile zaradi ruševin in sproženih plazov neprevozne. S prizadetega območja so poročali o več deset ljudeh, ujetih pod ruševinami. Veliko jih je bilo poškodovanih, nekaj sto jih je ostalo brez strehe nad glavo. Prvim reševalnim ekipam se je uspelo do Breginja prebiti popoldne.
Največ dela je imela ekipa USAR za iskanje in reševanje v urbanih okoljih. Iz ruševin je uigrana ekipa statika, reševalcev, vodnikov reševalnih psov in zdravstvenega osebja s pomočjo posebnega orodja in veliko znanja reševala ujetega ponesrečenca. Morebitne popotresne sunke so spremljali s kozarcem vode. Kakor hitro bi se voda v njem zatresla, bi se reševalci umaknili iz objekta. Izpod plazu, ki je pod sabo pokopal avtomobil, so gasilci reševali ujetega otroka in njegovo mamo. V kleti osnovne šole je ostala ujeta gospodična. Gorski reševalci so jo s pomočjo kinologov z vrvno tehniko reševali skozi prezračevalni jašek.
Zelen, rumen in rdeč šotor so se polnili s poškodovanimi. Deset poškodovanih, trije huje. »Enega je prevzela ekipa helikopterske nujne medicinske pomoči in ga prepeljala v UKC Ljubljana, saj je imel hujše poškodbe. Trije so bili odpeljani v periferno bolnišnico, manj poškodovani so šli domov, enega otroka smo odpeljali na zdravljenje na pediatrično kliniko,« je statistiko pojasnila tolminska zdravnica Mojca Ivančič. Nato pa dodala, da so takšne terenske vaje za reševalce potrebne. »Vedeti moramo, da če bi resnično prišlo do množične nesreče, stvari ne bi tekle tako gladko, več bi bilo zapletov. To so stvari, ki se jih ne moreš naučiti, zato je treba imeti čim več takšnih vaj, ki pokažejo na pomanjkljivosti v organizaciji,« je menila sogovornica.
Mednarodna pomoč
Spodaj pod vasjo so Breginjcem na pomoč priskočili Italijani in postavljali začasna bivališča. »Postavili smo šest šotorov, v vsakem je prostora za osem ljudi. Medsebojna pomoč je v takih primerih nujna,« je povedal član italijanske civilne zaščite Alan Cecutti. Začasna bivališča vedno postavljajo v varni bližini nesreče. »Ljudje ob takšnih nesrečah neradi zapuščajo domove, posebno starejši,« je pojasnil gasilec Simon Vendramin. Medtem ko je proti Breginju poletel helikopter Slovenske vojske, so policijske enote v naravi iskale pogrešanega. Ko se je zdelo, da je najhujše mimo, je domačinu zaradi šoka odpovedalo srce, v eni od hiš pa je izbruhnil požar. V vajo so zajeli vse možne scenarije potresa in njegovih posledic.
But meni, da smo v Sloveniji najbolje pripravljeni na poplave, potres pa je ena tistih nesreč, ki Slovenijo najbolj ogroža. »Potres pred 40 leti je bolj ali manj temeljil na odzivu države, vloga lokalne skupnosti je bila manjša. Gasilstvo še ni bilo toliko razvito, civilna zaščita ni imela današnje vloge, pristopi in materiali so bili drugačni. Takrat so pravzaprav delali čudeže,« je But vlekel vzporednice s potresom leta 1976. Prepričan je, da so danes reševalci bolje pripravljeni tako z ocenami ogroženosti kot načrti reševanja in da se slednjega lotevajo organizirano. Takšne vaje so zato nujne. »V takšnih nesrečah je pomembno, kako znajo ekipe med seboj sodelovati in se dopolnjevati. Mislim, da jim je to danes zelo dobro uspelo,« je pohvalil vajo. Z videnim je bila zadovoljna tudi ministrica za obrambo Andreja Katič, ki se je zahvalila prostovoljcem in njihovim družinam, na katerih slovenski sistem zaščite in reševanja stoji in pade.
