Ker trenutna francoska reprezentančna zasedba po imenih in zadnjih predstavah obeta veliko in bo uživala prednost domačega terena ter imela največjo podporo navijačev, velja celo za prvega favorita prvenstva. Za Francoze bo vse razen zmage v finalu veljalo za neuspeh. Ne nazadnje bodo navijači zmago zahtevali že zaradi preteklih pozitivnih izkušenj, saj so »Les Bleus« na domačih tleh že postali evropski prvaki leta 1984 ter svetovni leta 1998.
Ali bo Deschampsu uspelo uresničiti napovedi strokovnjakov in stavnic ter izpolniti velika pričakovanja francoske javnosti, bo znano najkasneje 10. julija zvečer, ko bo na pariškem Stade de France odigran finale. Že zdaj pa je jasno, da je rojen zmagovalec in da imajo Francozi z njim na klopi v rokah močno orožje.
Že kot igralec je osvajal številne lovorike
Deschamps se je z uspehom pogosto srečeval že v igralski karieri. Veljal je za odličnega defenzivnega vezista, ki je bil zelo spreten in nepopustljiv. Bil je nočna mora nasprotnih ekip, saj je onemogočal njihovo organizacijo napadov, tudi sam pa je znal po pridobljeni žogi dobro podati in poslati svoje soigralce v obetaven napad. Trenerji so ga vselej zelo cenili, zato je imel večino kariere pomembno vlogo v skoraj vseh klubih, kjer je igral. Pri 22 letih je z Marseillom prvič postal francoski prvak, enako je ponovil tudi dve leti kasneje, nato pa je leta 1993 s klubom z juga Francije osvojil še ligo prvakov. Leta 1994 je prestopil v Juventus, s katerim je v petih sezonah trikrat postal italijanski prvak, leta 1996 pa je še drugič v karieri okusil slast zmage v ligi prvakov. Leta 1999 se je za eno leto odpravil še na Otok k Chelseaju, kariero pa končal leta 2001 po sezoni pri Valencii, kjer je bil soigralec Zlatka Zahovića in s katero je izgubil finale lige prvakov proti Bayernu. V njem pa za razliko od Zahovića ni dobil priložnosti za igro. Za francosko reprezentanco je Deschamps odigral 103 tekme in je bil pomemben del zmagovitih zasedb galskih petelinov, ko so leta 1998 na domačih tleh postali svetovni prvaki ter ob zmagi na evropskem prvenstvu leta 2000.
Kmalu po zadnji odigrani tekmi je Deschamps že začel trenersko kariero in jeseni 2001 sedel na klop Monaca. V kneževini je preživel več kot štiri leta, v tem času pa je nase opozoril predvsem v sezoni 2003/04, ko je Monaco presenetljivo popeljal do finala lige prvakov, tam pa nato moral priznati premoč Portu, ki ga je vodil Jose Mourinho. Po sporu s predsednikom Monaca je jeseni 2005 odstopil, na naslednjo trenersko službo pa je nato čakal skoraj eno leto, preden se je vrnil v Juventus. Dobil je priložnost za vodenje stare dame, potem ko je bil torinski klub kazensko premeščen v drugo ligo, z Deschampsovo pomočjo pa se je že po enem letu ekspresno vrnil med prvoligaše. Toda Francoz je po uspešno izpolnjenem cilju že kmalu po koncu prvenstva odstopil, kot v Monacu pa naj bi bil znova vzrok spor z vodstvom kluba. Naslednji dve leti je bil odsoten z nogometne scene, nato je prevzel vodenje Marseilla in mu po 18 sušnih letih že v prvi sezoni prinesel naslov prvaka, v treh letih pa je z njim trikrat osvojil tudi ligaški pokal. Po sezoni 2011/12 ga je zapustil in nekaj tednov kasneje na klopi francoske reprezentance nasledil Laurenta Blanca.
V francoskem taboru ni nikoli dolgčas
Z reprezentančnim nogometom se je kot selektor spoznaval skozi kvalifikacije za svetovno prvenstvo v Braziliji, v katerih je Francija v skupini osvojila drugo mesto za Španijo in morala v dodatne kvalifikacije, tam pa je po velikem preobratu kljub porazu z 0:2 na prvi tekmi izločila Ukrajino. V Braziliji so galski petelini izpadli v četrtfinalu proti kasnejšim prvakom Nemcem.
V taboru francoske reprezentance se je v zadnjih letih dogajalo marsikaj, kar je zasenčilo dogodke na igrišču, in tudi Deschamps ni odporen proti tem težavam. Pošteno mu jo je zagodel zvezdnik madridskega Reala Karim Benzema, ki se je zapletel v afero z izsiljevanjem reprezentančnega kolega Mathieua Valbuene, zaradi katere je ostal brez nastopa na letošnjem prvenstvu. Deschamps ima na srečo v napadu še kar nekaj močnih orožij, a je s suspenzom Benzemaja vendarle izgubil najboljšega napadalca.
Kako bo to vplivalo na učinkovitost in uspešnost francoske reprezentance na prvenstvu, bo pokazal čas, bo pa moral Deschamps poleg taktičnega mojstrstva pokazati tudi sposobnost hlajenja razgretih glav številnih zvezdnikov v svoji ekipi, ki bodo zaradi igranja na domačih tleh prav gotovo pod dodatnim pritiskom. Če temu dodamo še stalne težave Francozov zaradi pisane etnične zasedbe reprezentantov, ki med njimi vselej poskrbi za kak spor ali dva, Deschamps zagotovo ne bo imel lahkega dela.
