Fotografija je ena redkih umetnostnih disciplin, ki ji je v Ljubljani vsako drugo leto posvečen poseben mesec, in to kulturno pester junij. Festival Mesec fotografije – Fotonični trenutki 2016 v organizaciji Centra za sodobno fotografijo Photon bo s partnerji zgodnje poletje zaznamoval s skupno 25 razstavami.
Vrhunec bo že jutri zvečer, ko se bo v Galeriji Jakopič in v Mestnem muzeju Ljubljana odprla obsežna razstava slavnega brazilskega fotografa Sebastiãa Salgada, ki se bo predstavil s 245 fotografijami iz svoje slovite serije Geneza, ki je plod 32 Salgadovih potovanj na težko dostopna območja: z letali, peš, s čolnom, kajakom, balonom. Zaslovel ni le kot izjemen stilist, pač pa tudi kot eden redkih fotografov aktivistov, ki zmorejo s trženjem svojih razstav financirati fundacijo, ki se ukvarja s pogozdovanjem.
Muzej in galerije mesta Ljubljane, ki je producent razstave, je pripravil tudi bogat spremljevalni program, med drugim si bo mogoče v sredo (nato pa v Mestnem muzeju Ljubljana še vsak torek in vsako soboto) v Tivoliju ogledati dokumentarec o fotografu The Salt of the Earth (2014) režiserjev Wima Wendersa in Juliana Ribeire Salgada.
Nekega dne pred stotimi leti...
Druga pomembnejša razstava nosi naslov Bohemi iz Montparnassa, predstavila pa bo fotografije Jeana Cocteauja in Vena Pilona. Slednji se je kot slikar in grafik v času prebivanja v Parizu preživljal s fotografiranjem. Njegov opus tako obsega kolekcijo portretov pariških umetnikov 30. let 20. stoletja, ki jih je za razstavo posodila Pilonova galerija iz Ajdovščine.
Kot avtor gotovo bolj preseneča Cocteau, znan predvsem kot pisatelj, ki pa je »napisal« tudi nadvse zanimivo vizualno zgodbo: razstavljene fotografije prikazujejo en popoldan sredi junija 1916, kakor ga je v družbi prijateljev, znanih umetnikov iz četrti Montparnasse, videl in doživel Cocteau. Še zanimivejša je zgodba o odkritju fotografij, ob katerih so angažirali številne tehnologe, da bi na osnovi padanja svetlobe in rekonstrukcije stavb določili, katerega dne in kje natanko so bile posnete.
Sprotno vrednotenje zgodovine
Tako Cocteau kot Pilon sta nevede dokumentirala zgodovino. To je tudi rdeča nit letošnjega festivala: fotografija v soočenju z zgodovino – s preteklostjo, ki je že ovrednotena, in sedanjostjo, ki jo skušamo vrednotiti sproti, pogosto zmotno ali površno. Tu izstopa razstava Memory Lab, ki se bo odprla 7. junija in na kateri bo pet fotografov (Attila Floszmann, Noro Knap, Tatiana Lecomte, Marko Lipuš, Darije Petković) predstavilo svoj odnos do večjih evropskih konfliktov, ki še vedno burijo spomin.
Globoko v sedanjost bodo vpete razstave dokumentarnega tipa. Izpostaviti velja Dnevnikovega fotoreporterja Jako Gasarja z razstavo črno-belih fotografij Herojska pot, ki se bo odprla 3. junija v Atriju ZRC in tematizira aktualno begunsko tematiko. Avtor je razmere na »herojski poti« dokumentiral na vrhuncu begunske krize oktobra lani, večinoma v Rigoncah pri Dobovi. Prizori ga sicer niso pustili neprizadetega, a pri fotoreporterskem delu čustva pušča doma. »Moja naloga je, da bralcu pokažem, kaj se dogaja,« pravi.
Podobno tematiko bo prikazal Matic Zorman z razstavo Dostojanstvo, ki se bo odprla istega večera v galeriji UAUU. Na begunsko tematiko se bo 14. in 15. junija navezoval tudi »festival znotraj festivala« Video in progress 6 v galeriji Alkatraz.
Lokalni fotonični trenutki
Kljub pretežno ljubljanskemu programu ima festival tudi dislocirani enoti v Kamniku in Mariboru. V eni od prejšnjih edicij so se že odločili za vseslovenski festival, a se je izkazalo, da razpršitev festivala ne deluje dobro, pravi Miha Colner iz organizacijske ekipe. Odprtje treh kamniških razstav bo tako 8. junija, dveh mariborskih pa 10. junija; nekatere med njimi bodo skušale lokalno publiko pripeljati z »lokalnimi tematikami«.
Dostopnost je eno od vodil tudi ljubljanskega festivala, ki ni prav nič podoben tistemu na Dunaju, ko se v mesecu dni na različnih lokacijah odpre 150 razstav. »Ljubljanski je mnogo bolj butičen. A to je dobro, saj fotografski festivali v manjših mestih nekako lepše izpadejo, ker so med razstavišči le krajši sprehodi,« je prepričan Colner.
