Ana Celjska iz družine grofov Celjskih je bila v slovenskem zgodovinopisju dolgo prezrta. Pravzaprav se o njej ni vedelo skoraj nič, o njeni podobi pa priča le risba, ki je precej pavšalna, saj je nastala šele sto let po njeni smrti. Umrla pa je mlada, stara komaj 36 let. V nasprotju z Barbaro Celjsko ali Veroniko Deseniško tudi stroka Ani Celjski ni namenila posebne pozornosti, pa čeprav je bila Ana Celjska prva iz hiše Celjskih, ki se ji je uspelo povzpeti do kraljevega položaja, ko se je leta 1402 poročila s poljskim kraljem in litovskim velikim knezom Vladislavom Jagiellom.
Njeno življenjsko pot je prva odstrla Maja Lukanc, ki je na to temo lani tudi diplomirala, celjski pokrajinski muzej pa je letos, ob 600. obletnici smrti te manj znane kraljice, najbolj zanimive izsledke o njej strnil v publikaciji, ki je napisana tako v slovenskem kot poljskem jeziku. »Da se o kraljici Ani Celjski ne ve veliko, so krivi viri, ki jih je malo, pa še tisti, ki so, izvirajo pretežno iz Poljske, zato so raziskovalcem težje dostopni,« meni Lukančeva. Dodaja, da je Anina nekoliko mlajša sorodnica Barbara Celjska Ano povsem zasenčila in pritegnila veliko več zanimanja zgodovinarjev različnih generacij in narodnosti.
Poljski poslanci so prišli snubit mlado grofično
»A tudi na Poljskem so Ano zasenčile preostale tri kraljeve žene, sploh prva Jadviga, ki je postala svetnica. Viri o njej so res skopi in zatakne se že pri letnici Aninega rojstva, ki ni točno znana. Skoraj nič ni znano o njeni mladosti, o njenem celjskem obdobju pa priča testament grofa Hermana II. Celjskega, v katerem je Ani namenil velikodušno doto. To nakazuje, da Ana ni bila prezrta pastorka, temveč je bila trdno vključena v celjsko družino,« ugotavlja Maja Lukanc. Ni pa znano, ali je Herman II. zasnoval tudi kakšne ženitne načrte za Ano, saj o tem viri molčijo vse do prihoda poljskih poslancev v Celje, ki so leta 1400 v imenu kralja Vladislava zasnubili mlado grofično. Do poroke med Ano in Vladislavom je prišlo januarja 1402, leto zatem pa so jo že kronali za poljsko kraljico. »Do zanimivega dogodka je prišlo še pred rojstvom njune hčere Jadvige, v času Anine nosečnosti. Mož jo je obtožil prešuštva z dvema vitezoma, ker so se brez posebnega razloga porušile stene kraljičninih soban. Za to pa naj bi bile krive njene preveč strastne posteljne aktivnosti. A se je javnost takrat Ani postavila v bran in na koncu je bil kralj obtožen lahkomiselnosti in je moral obtožbe umakniti,« najbolj atraktivno podrobnost iz njenega življenja razodeva Lukančeva. Dodaja, da je nemogoče oceniti tudi njen politični vpliv. A je, pravi Lukančeva, zagotovo odigrala pomembno vlogo pri diplomatskih stikih med Poljsko in njenim takratnim največjim sovražnikom nemškim viteškim redom, saj je ostro obsodila njihove takratne nasilne metode pokristjanjevanja.
Celjane in Poljake povezuje celjska kri
Rolanda Fugger Germadnik je v publikaciji prispevala delček o rodovini Celjskih na splošno. »Stik Celjanov s Poljaki prek Ane Celjske ni bil edini, saj je tudi Barbara Celjska takrat, ko jo je njen zet Albreht zaprl in je ušla, našla prvo zatočišče ravno na Poljskem. Manj znano je tudi, da je na Poljskem umrla poslednja Celjska, to je bila Margareta, hči Hermana tretjega, kar pomeni, da je tam umrla zadnja kaplja celjske krvi. Prav tako se je slavna Elizabeta Habsburška, ki je bila vnukinja Barbare Celjske, poročila s poljskim kraljem Kazimirjem in je bila tam izredno spoštovana,« na tri ključna dejstva o povezavi med Slovenijo in Poljsko opozori Fugger-Germadnikova.
Okroglo obletnico smrti Ane Celjske so Celjani zaznamovali z nizom spominskih dogodkov v Krakovu na Poljskem, kjer so se člani Turističnega in kulturnega društva Celje po tamkajšnjem mestnem središču sprehodili skupaj s srednjeveško skupino Celjani Kulturno-umetniškega društva Galiarda ter več posamezniki, ljubitelji srednjega veka in zgodovine Celjskih. V kapeli sv. Doroteje, kjer je bil grob Ane Celjske, so odkrili novo spominsko ploščo. »Osnovni namen tega projekta je promocija Celja in celjske zgodovine na Poljskem, ki bo pripomogla k navezovanju novih ter poglabljanju že obstoječih kulturnih in turističnih vezi med obema narodoma,« pravi Vesna Golner iz Turističnega in kulturnega društva Celje.