Je lahko strašenja volilcev s črnimi ekonomskimi prognozami preveč? V primeru škotskega referenduma je bil strah pred ekonomsko katastrofo v neodvisni Škotski glavni dejavnik odločitve večine za nadaljevanje članstva v Združenem kraljestvu. Zdaj ne samo brexitski tabor, ampak vse več zagovornikov članstva v EU, med njimi škotska prva ministrica Nicola Sturgeon, pravi, da premier David Cameron, ministri, ki sodelujejo v kampanji za članstvo (več ministrov je v nasprotnem taboru) in vsi drugi že tako pretiravajo s črnimi ekonomskimi prognozami v primeru odhoda iz EU, da utegne biti strašenje kontraproduktivno.
Posebno moteče so vse te natančne številke. Na primer ta, da bo povprečno gospodinjstvo ob 4300 funtov na leto. Ali ta, da se bo vrednost nepremičnin zmanjšala za kar 18 odstotkov. Ali najnovejša Cameronova trditev, da se bo nakup hrane in pijače podražil za 120 funtov na leto.
Višje cene, več priseljencev
Premier, ki je napovedal tudi enako hudo recesijo, kot je bila v devetdesetih letih, in 820.000 izgubljenih delovnih mest v samo prvih dveh letih po odhodu, trdi, da se bodo oblačila in čevlji podražili za pet odstotkov. Res je, da ekonomske strahove širijo tudi taki, ki naj bi o ekonomiji vedeli veliko, od angleške centralne banke do štirih nekdanjih šefov trgovinskih verig Tesco, Sainsbury's, Marks & Spencer in B&Q. V skupnem časopisnem članku so opozorili, da bi imel odhod iz EU katastrofalen vpliv na britansko ekonomijo. Po njihovem mnenju bi odhod dramatično dvignil cene in inflacijo, prinesel izgube delovnih mest in padec funta. Druge članice bi pogajanja z nekdanjo članico izkoristile v svojo korist. Francoski živinorejci prav gotovo ne bi več dovolili svobodnega uvoza britanske ovčetine.
Na drugi strani nekdanji londonski župan Boris Johnson resno misli, da si bo s humorjem in prastarimi anekdotami o tem, da je EU hotela Britancem vsiliti celo velikost in krivino banan, ter podobnim evroskeptičnim natolcevanjem pomagal prepričati rojake, da bodo glasovali za odhod. Tudi brexitski tabor najbolj računa na strah. Na strah pred priseljenci iz EU. Napovedujejo jih milijone. Z glasom za članstvo, pravijo, bi glasovali za to, da v Veliko Britanijo svobodno pridejo iz prihodnjih članic: Albanije, Makedonije, Črne gore, Srbije in Turčije.
Ker imajo te države težave z visoko ravnijo kriminala in terorističnimi celicami, bi Britanijo utegnili preplaviti morilci, teroristi in ugrabitelji. Brexitski tabor napoveduje 142.000 priseljencev na leto iz Turčije, kar bi zaradi visoke rodnosti samo porodnišnice državnega zdravstva stalo 400 milijonov funtov v desetih letih. Ja, tudi brexitski tabor ponuja veliko natančnih številk. Napoveduje celo, da bi EU s prihodom Albanije, Makedonije, Črne gore, Srbije in Turčije skupni trg preplavilo 12.726.000 kosov orožja (?!).
Moralna odločitev
Oba tabora privijata vijak strahu, prvi glede ekonomije, drugi glede priseljevanja iz EU. Oba tabora očitno mislita, da je razlaganje deljene suverenosti pri prvem in izgubljene suverenosti znotraj EU pri drugem, o katerih je bilo veliko govora na začetku kampanje, preveč zapleteno in dolgočasno, da bi z njim težili volilcem. Najbolj pa je Cameron razkuril brexitski tabor z namigom, da bi bila podpora brexitu nemoralna, saj je dejal, da bi bil odhod iz EU samouničevalna opcija in da je moralna odločitev na referendumu odločitev za nadaljevanje članstva. Glavno vprašanje je kljub temu: kateri strah bo… strašnejši?
