Pa ji ne odgovarjam zaradi tega, ampak, ker je v njenem prispevku zaznati kar nekaj polresnic in sprenevedanj. Groznikova, ki ji mandata urednice niso podaljšali, piše, da se je soočala s pritiski za prenos bogoslužij, za umestitev Duhovne misli, za vrtenje verske glasbe in za dodatne oddaje z versko vsebino. Kakšne dodatne oddaje? Edina »oddaja« v času urednikovanja Groznikove je bila 3-minutna Duhovna misel ob nedeljah zjutraj. In nič drugega. Pravilno pravi, da je bil pogovor o verskih vsebinah na radiu stalnica na komisijah programskega sveta, na programskem svetu in tudi pri vodstvu RTV. Seveda je bila to stalnica, ko pa se ni nič premaknilo.
Nekdanja urednica tudi toži o številnih pismih, ki govorijo o tem, da radio krši pravice verujočih. Povsem upravičena pisma, saj so bile s tem, ko so bile na prvem programu »prepovedane« verske oddaje, kršene legitimne pravice verujočih. Pisma javnim ustanovam so v demokratični družbi nekaj normalnega, saj posebej radio in televizija nagovarjata javnost, ki se lahko upravičeno odzove. Javni uslužbenec pač sprejema številne kritike. Kritike sprejema tudi po službenem telefonu in elektronski pošti. Če so te žaljive in šikanoznega značaja, lahko poda prijavo avtorja pisma pristojnim institucijam. Te pa prijavo sprejmejo ali kot neutemeljeno zavržejo.
Pravi, da je kot urednica zastopala stališče, da so verske vsebine »integralni del vseh programskih pasov«. Ne vem, del česa pa so potem na primer kulturne, športne, mladinske vsebine. Trditev dr. Janeza Grila, predstavnika RKC v programskem svetu, ki jo avtorica omenja, se je verjetno nanašala na program Ars, nikakor pa ne na prvi program, ker za to ni bilo osnove. Verske vsebine in oddajice so bile do nedavna getoizirane na programu Ars, kakor da je tisti program bolj »verski«, kot je na primer Val 202 bolj športni. Takšno razumevanje je popolnoma zgrešeno in v nasprotju s poslanstvom javnega radia. Vernik je športnik, je kulturnik, je mlad, je star in je kot tak del družbe. Iz pisma nekdanje urednice prvega programa lahko razberemo, da verske vsebine po njenem spadajo na tretji program. Ob izjavi direktorja radia, Mihe Lamprehta, da sta prvi in drugi radijski program »paradna konja« javnega radia, je takšno razumevanje dovolj zgovorno. Vse primerljive evropske javne radijske postaje imajo v svojih programskih shemah prvega programa tudi verske oddaje. Prvi program na slovenskem radiu je bil izjema. Tretji program ni slišen na celotnem ozemlju Slovenije, kaj šele v zamejstvu. V tem smislu gre za kršenje Zakona o RTV in določil EBU o javni radiofuziji. In tudi zato ni bilo dovolj, da so bile verske oddaje zgolj na tretjem programu. Če na prvem že niso imele mesta, zakaj pa se na tretjem predvajajo poročila in druge tematske oddaje, ki se predvajajo tudi na prvem?
Dejstvo je, da so bile verske oddaje in vsebine na prvem programu nenehno blokirane. Tako preberemo tudi v varuhovem spletno dostopnem dnevniku pritožb (januar 2015), da je na novega leta 2015 na prvem programu »izpadla« Duhovna misel. Pojasnila Lamprehta in Groznikove, zakaj naj bi se to zgodilo, so bila tako pomanjkljiva, da je varuh glede tega sprejel sklep in za to kršitev izdal negativno mnenje. Vsak dan je zdaj na sporedu prvega programa nekaj pred šesto uro zjutraj 3-minutna oddajica Duhovna misel, šestkrat na leto pa bo predvajano tudi bogoslužje katoličanov in evangeličanov.
Nekdanja odgovorna urednica se ob tem sprašuje, kje so druge verske skupnosti. Ne vem. Jaz pa se vprašam, ali so druge verske skupnosti sploh izkazovale interes po tovrstnih vsebinah. Morda so njihova pisma zajeta v fasciklu, ki ga hrani avtorica pisma. Očitno pa jih ni bilo toliko, da bi jo njihova pisma spodbudila k temu, da bi jih omenila. Tudi v varuhovih dnevnikih jih ni zaslediti. Težko pa bi razumel skrb Groznikove do njih v tem smislu, da bi jim prav ona želela omogočiti oddaje na prvem programu, ko pa je bilo že z navzočnostjo največjih verskih skupnosti v Sloveniji vse prej kot lahko. Tudi o tem naj bodo obveščeni plačniki RTV-prispevka.
Sebastijan Valentan, Rim