Koncert kitarista Uroša Rakovca in Brdnika v Klubu Cankarjevega doma, kjer sta prijateljsko naklonjenemu občinstvu predstavila svoj prvi album z naslovom Leta (izdala sta ga založbi Radia Študent in Pivec), je razkril številne reference v njunih avtorskih komadih. Namigoval je, kje vse je jadral ta harmonikarski ton v spremstvu drugega ljudskega glasbila, kitare, v Rakovčevem primeru klasične kitare, ki tudi strga z različnih plasti tega glasbila. Toda dvojec je tudi zgled težav, kako se avtorsko in muzično spoprijeti z močnimi glasbenimi usedlinami in konvencijami, povezanimi z dvema glasbiloma v kombinaciji, ki je pravzaprav ena najbolj tradicionalnih in razširjenih na svetu.
Ne glede na njun pedigre in glasbeno dejavnost, vključno z glasbenim šolanjem v tujini, v njunem zvenu in izpeljavah izstopa mogočna glasbena senca, ki je postala predvidljiva iztočnica tudi za druge naše harmonikarje, za Torija in Hatlaka, namreč »novi tango« Astorja Piazzole. Mik argentinskega čarodeja ne bledi, odkar je zares prodrl pred tridesetimi leti in se sčasoma naselil v razne repertoarje, tudi klasične. Toda v intenzivnem dialogu z njim ali vsaj povzemanju njegovega sloga, tona, kakšne poteze moderniziranega tanga, manjka ravno tisto, zaradi česar je mojster bandoneona prelomil s konvencijo, avtorski žar in pogum, ki pripelje do predrugačenja in preseganja dane oblike. Tega v večini navedenih povzemanj ni, kljub naporom, da bi zgradili avtorsko muziko.
Drugi slišni element v godbi Rakovca in Brdnika je sredozemski bazen s tradicijo popularne in jazzovske harmonike in kitare, vpet v znani harmonski in melodični primež, ki gre takoj v uho, a ostaja varno uokvirjen. Priredbi skladb skorajda obveznega Morriconeja in jazzovskega harmonikarja Bruna Martina sta bili spodobni, po malem letargično sentimentalni. Med njunimi avtorskimi skladbami razmeroma utečenih delitev vlog še najbolj izstopa zares dinamično strukturirana skladba Matrica, ki zapušča predvidljivi teren naučenih figur in udomačenega glasbenega sveta, vnaša zanos, nemirno žilico, se odlepi od premočrtnosti in zaigra v več registrih. Je obet za bodoče snovanje v dvojcu, ki je po inštrumentariju vsakdanji, a hkrati tudi izjemno zahteven. Marku Brdniku gre poseben poklon za izvedbo koncerta z zlomljeno ključnico. Dvojec je preizkus prestal, prave glasbene skušnjave so šele pred njim.
