Poleg pestrega rastlinja Botanični vrt Univerze v Ljubljani in Ljubljanski grad povezuje prav posebna rastlina – Fleischmannov rebrinec, katerega edino odkrito rastišče doslej je bilo na grajskem griču. »Ta rastlina je zanimiva v svetovnem merilu, ker je unikum, saj raste samo v Sloveniji, nikjer drugod,« je na včerajšnji predstavitvi naravoslovne poti, ki je dobila ime prav po tem endemitu, poudaril vodja ljubljanskega botaničnega vrta dr. Jože Bavcon.
Prav v botaničnem vrtu, ki je bil ustanovljen v času Ilirskih provinc, so zaslužni za to, da se je Fleischmannov rebrinec po tem, ko je izginil z Ljubljanskega gradu, pri njih ohranil do danes in da imajo njegova semena v semenski banki. Odkril ga je botanik in vrtnar Andrej Fleischmann, ki ga je takratni vodja botaničnega vrta Franc Hladnik že kot dečka vzel za vajenca, pozneje pa je vrt vodil tudi sam. O njegovem izvoru dr. Bavcon pravi: »Navadni rebrinec so v srednjem veku gojili kot vrtnino, dokler ga nista izrinila pravo korenje in krompir. Fleischmannov rebrinec je verjetno različica tega rebrinca, ki so ga nekoč kultivirali. V Angliji ga še vedno uporabljajo.«
Po videzu je to zelo preprosta rastlina iz družine kobulnic, ki so nam dobro znane, saj so pogoste travniške prebivalke. V Hladnikovem času so bile po Bavconovih besedah kobulnice moderne, enako pa se dogaja tudi danes. »Tudi pri rastlinah se moda spreminja,« dodaja. Zakaj pa je ta ljubljanska posebnost pravzaprav sploh izginila z grajskega griča? »Ker se je grič zarasel,« odgovori dr. Bavcon in spomni na stare fotografije ter razglednice, na katerih lahko vidimo, kako je bil grajski grič precej manj poraščen, na njem so bile njive, travniki, tudi že vinograd. In vinograde imajo rebrinci sploh radi, zato so leta 2011 Fleischmannov rebrinec na Ljubljanskem gradu ponovno nasadili prav ob grajski trti, potomki najstarejše trte z mariborskega Lenta. »Zanimivo bo opazovati, kdaj se bo sam zasejal tudi v novem vinogradu,« se že veselijo v botaničnem vrtu, kjer si srčno prizadevajo za njegovo ohranitev.
Od barja do gozda in kostanjev
Ker pa se med Fleischmannovim rebrincem v botaničnem vrtu, kjer ima nadomestno rastišče, in rebrincem, rastočim na grajskem dvorišču, prepleta vrsta življenjskih okolij in zanimivih rastlinskih vrst, je dr. Bavcon z ekipo in podporo Javnega zavoda Ljubljanski grad pripravil posebno naravoslovno učno pot in zanjo tudi knjižico, katere soavtorici sta Blanka Ravnjak iz botaničnega vrta in Nada Praprotnik, ki se ukvarja z zgodovino slovenske botanike.
Pot, po kateri sta dr. Bavcon in Ravnjakova včeraj popeljala prve ljubitelje narave, vodi mimo Mormontove lipe, ki je bila zasajena ob otvoritvi botaničnega vrta leta 1810, in bazenov z barjanskimi rastlinami, med katerimi je tudi drobna mesojeda rosika, potem pa se ob vznožju grajskega griča nadaljuje s pestrim travnikom, ki so ga nekoč kosili za krmo, in pisanim gozdnim robom. »V Evropi so gozdni robovi, kjer se mešajo rastline, ki se prebijajo s travnika v gozd, in gozdne, ki se prebijajo na travnik, že zelo redki, saj je vse posekano,« opozarja dr. Bavcon in spomni na še eno spremembo v zgodovini: »Tudi v gozdu na gradu so lahko nekoč ljudje nabirali suho dračje. Včasih je bilo vse tisto, kar je padlo na tla, dovoljeno pobrati, danes pa mislimo, da mora vse obležati, kar ni res.«
S takimi in drugačnimi zanimivostmi sta strokovnjaka obogatila voden ogled, ki je namenjen organiziranim skupinam, in pred grajskim dvoriščem vodi še čez drevored iz navadnih divjih kostanjev, ki so se po ledeni dobi ohranili samo na jugu Balkana. Plečnik jih je rad sadil, ker lepo cvetijo in hitro rastejo, danes pa jih nažira listni zavrtač, zaradi katerega listje porjavi že sredi poletja.
