Bi brez Poti spominov in tovarištva Ljubljana letos nosila naziv zelena prestolnica Evrope? Mogoče bi, a nedvomno je bila pot, ki se je je prijelo krajše ime PST, med ključnimi elementi, zaradi katerih je evropska komisija izbrala prav slovensko prestolnico. Za urejenost peščenih poti in dreves ob njih že več kot 20 let skrbijo v invalidskem podjetju Želva, sredstva za vzdrževanje prispeva občina, posebno vlogo pri ohranjanju njenega pomena in namena pa ima tudi Društvo Zeleni prstan.
Če se nam danes zdi urejenost ljubljanskega zelenega prstana, kot ga je poimenoval Franc Kimovec - Žiga, ki je med prvimi podprl gradnjo Poti ob žici, okupirane Ljubljane samoumevna, pa ni bilo vedno tako. Po osamosvojitvi je mestna oblast odstranila jambore, ki so bili na križiščih poti z ljubljanskimi vpadnicami, nato pa še ukinila financiranje vzdrževanja in nameravala preorati traso. In prav zato je nastalo Društvo Zeleni prstan, pripoveduje Nuša Kerševan, nekdanja ljubljanska županja in dolgoletna predsednica društva. Na pobudo Ljubljančank in Ljubljančanov, ki jih je zaskrbela usoda poti, je leta 1991 nastal iniciativni odbor pri mestnem odboru Zveze združenj borcev, že naslednje leto pa je prerasel v društvo.
Članarina je simbolična
»Prepričana sem, da brez delovanja našega društva poti ne bi bilo več, kar bi pomenilo veliko škodo za Ljubljano,« pravi Kerševanova, ki je v teh dneh še zlasti ponosna na preteklo delo društva, saj je ministrstvo za kulturo PST vpisalo v register žive kulturne dediščine. To pa je bržkone tudi posledica tega, kako so občani in občanke skozi desetletja posvojili zeleno pot, ki obdaja mesto. »V društvu nas zelo veseli, da nas na morebitne poškodbe ali neurejenosti sproti opozarjajo sprehajalci, ki jim ni vseeno, kako je urejen ta enkratni spomenik našega mesta,« nam je še povedala predsednica društva, ki je sodelovala v mladinskih delovnih brigadah in skupinah, ki so gradile PST in se leta 1985 veselile simboličnega zaključka gradnje, ki pa, kot pravi, še vedno ni povsem dokončana.
Medtem ko je bilo začetnih članov okoli 500, jih je danes v prostovoljsko društvo včlanjenih okoli 1300. Ti si ne prizadevajo le za ohranitev spomina na težko medvojno obdobje, ko je bila Ljubljana povsem izolirana, ampak vsako leto tradicionalno organizirajo delovni akciji na Golovcu in ob Gramozni jami. Z letnimi članarinami, ki nespremenjeno ostajajo en evro (lahko pa vsak prispeva tudi več), urejajo oznake, klopi in sadijo mlada drevesa. V preteklih letih so jih posadili že več kot 1500.
Podarite ali posvojite drevo
Kerševanova je spomnila, da je bilo prvo drevo posajeno pri Cesti na Brdo leta 1973, ko se je simbolično začela gradnja PST po načrtih študentov arhitekture Mitje Omerse, Franca Kastelica in Jožeta Štoka. Prav oni so tudi predlagali, da se ob trasi posadijo drevesa, vendar je bila večina posajenih šele po letu 1985. Omersa pa je pred leti Društvu Zeleni prstan predlagal, da ob PST uredi še Park prijateljstva za saditev dreves v znamenje miru. In tako je res ob talnih ostankih bunkerja med Rožno dolino in Brdom nastal park, v katerem je okoli 50 dreves. Prvo je leta 1997 zasadil takratni župan dr. Dimitrij Rupel. Društvo jih vsako leto posadi ob dnevu Zemlje in nekaterih obletnicah, druga drevesa pa so zasadili slovenski državniki, društva in gostje iz tujine.
Ravno prejšnji mesec je častni konzul Nepala posadil drevo v zahvalo za pomoč Slovenije ob uničevalnem potresu v Nepalu lani. To dejanje ob posebnih družinskih in osebnih obletnicah, prelomnicah pa je dostopno tudi občanom in občankam, ki lahko drevo tudi zgolj posvojijo. Lahko si izberejo tudi kakšno posebno mesto ob PST. »Za vsako lokacijo je strokovno določena vrsta drevesa in dimenzije, seveda tudi ustrezni letni čas,« pojasnjuje Nuša Kerševan in dodaja, da so drevesa pogosto tudi darilo. Pred leti so denimo stari starši vnukinji ob poroki zasadili brezo in zraven dodali še pismo za mladoporočenca.
