Torej: voljeni zakonodajalec še vedno ne dojame, pri tem pa mu k »boljšemu« razumevanju pomaga malodane celotna pravna stroka, s čimer zakonodajalec dobi tako rekoč mandat za nadaljevanje sprenevedanja. In noče priznati, da so vse dosedanje zavrnitvene zakonodajne referendumske pobude zgolj izraz, manifestacija, če hočete – tudi demonstracija nemoči interesne skupine ljudi, ki nikakor ne morejo v normalnem, civiliziranem postopku, t. j. v pogovoru s pristojnimi akterji (v tem primeru z vlado), doseči uresničitve svojega interesa. Celo svoj sindikat so ustanovili, očitno prav iz tega razloga, in – verjetno – zavedajoč se, da sindikati predstavljajo ustavno kategorijo, medtem ko ima posameznik v razmerju do denimo ustavnega sodišča (kot pritožnik) mnogo šibkejšo pozicijo. Žal.
Torej: pobudniki referendumske »zavore« niso nikakršni referendumski zlorabljatorji, kakor so jih posredno poimenovali celo kar vsi pravni strokovnjaki, marveč so »uporniki z razlogom«. Za dosego svojega namena in cilja so posegli po edinem (!) učinkovitem pravnem sredstvu, da so predstavniškega zakonodajalca tako pretresli, da se je končno zbudil, zraven pa še vlado, ki je pravi krivec in prava vzročna zveza za vse to. Treba se bo torej začeti pogovarjati o vsaki pobudi, tudi pobudi posameznika, in že pred referendumskimi, pa tudi ne samo selektivno – če, ko, kakor in kadar predstavniškim, izvršilnim… oblastem to ustreza. In prepričana sem, da če bi se to »razsvetljenje« predstavniškega zakonodajalca, še pred tem pa predvsem vlade, zgodilo že v samem začetku opozarjanja na problematiko pobudnikov, do teh nesmiselnih referendumskih »zasilnih zavor« zagotovo ne bi prišlo. Tega zakonodajalec ni dojel! Sploh pa ne pravočasno. Navajanja glede razvrednotenja in zlorabljanja prava naj se torej usmerijo na vlado, ki jo je predstavniški zakonodajalec sam izbral – ne volilke in volilci.
Ignoranca predstavniških, izvršilnih ipd. oblasti je simptomatična že vsa desetletja od sprejema prve nove ustave in vseh njenih naslednjih sprememb. To je tisto, česar tovrstna oblast – ne glede na politične barve – ne dojame. Ali pa se le spreneveda?
Ker je ignoranca predstavniškega zakonodajalca prevelika, bom sama, četudi nisem politično niti približno niti po pomoti naklonjena sindikatu migrantov, napisala odprto pismo Varuhu človekovih pravic Republike Slovenije z namenom, da se te anomalije končno presežejo s korenitimi spremembami in ne samo z dopolnjevanjem ustave in zakonov na področju neposredne demokracije – večinoma na način, da se jo krči ali celo kar odstrani.
Na njej – na neposredni demokraciji namreč – predstavniški zakonodajalec stoji in ne na ljubezni volilk in volilcev do njega.
Ida Čuden Rebula, Sežana