Trije izvedenci za psihiatrijo in sodno medicino so bili včeraj ponovno zaslišani na sojenju bratoma Elvirju in Elvisu Đogiću zaradi umora 27-letnega Matica Brajiča v gostišču na Logu pri Brezovici maja predlani. Natanko dve leti po tragičnem dogodku so ponovno razčiščevali, v kakšnem stanju je bil Elvir Đogić, ko je usodno zabodel žrtev. Je vedel, kaj počne oziroma ali se je imel pod nadzorom ali pa morda vendarle ne, je bilo vprašanje, ki so ga spet naslovili na psihiatra dr. Matjaža Košoroka in dr. Gorazda V. Mrevljeta.
Že na prejšnjih obravnavah, ko sta bila zaslišana vsak posebej, nista odgovorila enoznačno in tudi na včerajšnjem soočenju sta bolj ali manj vztrajala vsak pri svojem: Mrevlje se je bolj nagibal k temu, da je bil neprišteven, Košorok pa, da je bil bistveno zmanjšano prišteven. Na videz majhna razlika, ki pa bo odločila o tem, ali mladega Elvirja čaka dolgoletna zaporna kazen ali pa se bo po dveh letih pripora vendarle znašel na svobodi. Kaj o tem meni sodni senat, ki mu predseduje Gorazd Fabjančič, bo znano 20. maja, ko so napovedani zaključni govori in predvidoma tudi sodba.
Prvo mnenje
Kot smo že pisali, sta se usodnega 3. maja 2014 takrat komaj 19-letni Elvir in Brajič v lokalu najprej sprla, potem pa pred njim še stepla. Pri tem jo je precej huje skupil Elvir, ki je nato odšel domov, pograbil nož z 20-centimetrskim rezilom in se z dve leti starejšim bratom Elvisom odpeljal nazaj na Log. Počakala sta še bratranca in dva prijatelja, nato pa so vstopili v lokal. Sledil je pretep, v katerem je Elvir zabodel Brajića v prsni koš, trebuh in pod lopatico, tako da ga niti zdravniška pomoč ni več rešila. Elvirja so zaradi umora lani že obsodili na 15 let zapora, Elvisa pa zaradi pomoči na 10 let. A višje sodišče je sodbo razveljavilo, predvsem zato, da bi bolj razčistili Elvirjevo duševno stanje pred zločinom.
Psihiater Košorok je na prvem sojenju ugotovil, da je bil Elvir zaradi opitosti (v krvi je imel 1,5 promila alkohola, našli pa so tudi sledi uživanja marihuane) bistveno zmanjšano prišteven. Pri tem je vztrajal, tudi ko je sodnomedicinski izvedenec dr. Jože Balažic dopustil možnost, da je ob prvem pretepu z Brajičem zaradi udarca v glavo dobil pretres možganov. In tudi ko so na ponovljenem sojenju za mnenje povprašali še travmatološkega izvedenca dr. Mateja Cimermana. »Možno je, da je utrpel pretres možganov, mogoče pa je tudi, da ga ni. Drugače ne morem reči,« se je glasil Cimermanov odgovor.
Drugo mnenje
Na novem sojenju so v primer vključili še enega psihiatra, dr. Mrevljeta. Njegovo mnenje je šlo obrambi bolj na roko; v nasprotju s Košorokom je ocenil, da Elvir v času, ko je zabadal žrtev, ni vedel, kaj dela. Kot je pojasnil včeraj, se bolj nagiba k temu, da je Elvir imel pretres možganov, kajti ob prvem pretepu z Brajičem je padel na glavo oziroma teme, potem pa je dobil še nekaj brc v glavo. Upoštevaje še zaužita alkohol in marihuano je sklenil, da bila Elvirjeva sposobnost obvladovanja in presoje bistveno zmanjšana do trenutka, ko je začel zabadati Brajiča. V tisti minuti ali dveh, ko se je na žrtev spravil z nožem, pa je bila njegova sposobnost presoje prekinjena, kar v pravniškem jeziku pomeni, da je bil neprišteven. Pri tem je upošteval Elvirjev zagovor, da je hotel Brajiča le prestrašiti, zabodel pa ga je zato, ker se je počutil življenjsko ogroženega. Mnenja ni spremenil niti ob začudenju tožilca Marka Godca, kako se je, opremljen z nožem, lahko počutil življenjsko ogroženega zaradi goloroke žrtve. Na koncu so izvedencu prebrali še izpovedi nekaterih prič, da se je Brajič umikal pred Elvirjem, da je ležal na hrbtu, obtoženi pa nad njim ter da se je žrtev branila. Če držijo te izjave, pa je bil Elvir bistveno zmanjšano prišteven, je odvrnil Mrevlje.
Med bistveno zmanjšano prištevnostjo in prištevnostjo pa je seveda velika razlika. V prvem primeru se Elvir dolgotrajnemu zaporu nikakor ne bo mogel izogniti, sicer pa bo 20. maja svoboden odkorakal s sodišča. Včerajšnje ponovno zaslišanje dr. Balažica o medsebojnem položaju storilca in žrtve je šlo v obtoženčev prid. Po njegovem mnenju je bil tisti, ki je imel nož, nižje od žrtve. Đogićev zagovor, da je ležal ob točilni mizi v polsedečem položaju, Matic pa ga je tepel, je ocenil za možnega. Pa še, da rane niso bile zadane načrtno in ciljano, med njimi so bile tudi obrambne. Napovedovati, kakšna bo odločitev sodišča, je seveda prenagljeno, a obstaja tudi možnost, da se bo Elvir zavoljo neprištevnosti izognil zaporu, brat Elvis, ki naj bi mu pri umoru »le« pomagal, pa dobil daljšo zaporno kazen. Na prvem sojenju je namreč dobil deset let zapora.
