Mlaji, ki po vsej državi stojijo v čast praznika dela, imajo dolgo tradicijo, postavljali pa so jih v različne namene. Mlaj je kot znamenje posebne počastitve nastal iz maja, ki je v 16. stoletju predstavljal le zelene listnate veje. To je bil simbol pomladanskega praznovanja in ljubezenske naklonjenosti, večkrat povezan z jurjevanjem. Praznovanje pomladi je bilo pozneje združeno z mednarodnim delavskim praznikom.
Mlaji najprej v službi višjih slojev
Maj, ki se je postopoma razvil v mlaj, vmesna oblika pa so bile tudi cvetnonedeljske butare, je bil omenjen v Dalmatinovem prevodu Biblije. V 19. stoletju, ko so poznali enak pomen za maj in mlaj (ti besedi sta danes sopomenki), je bil maj že obeljeno drevo. Maji oziroma mlaji so najprej služili višjim družbenim slojem, ki so jih uporabljali predvsem za osebno počastitev, med kmečkim prebivalstvom pa so zlasti s cerkveno rabo doživeli vrhunec šele v 19. stoletju, ko so nastali, kot je dr. Gorazd Makarovič iz Slovenskega etnografskega muzeja zapisal v študiji Razvoj majev in mlajev na Slovenskem, »na temelju, ki so ga tvorili predvsem osebna osvoboditev, individualizacija kmetij v agrarnotehnični revoluciji in zemljiška odveza«. Postali so del podeželske kulture. Pred prvo svetovno vojno, ko se je postavljanje mlajev zelo uveljavilo, so se vrnili tudi v mesta, kjer so dobili pomen slovenske narodne kulture. Kot narodni simbol so se še bolj utrdili med obema svetovnima vojnama, na kar kažejo zastave, ki so jih obešali nanje.
Mlaje so v različnih velikostih postavljali in še vedno postavljalo v mnoge namene. Danes jih na podeželju postavljajo ob porokah in okroglih osebnih jubilejih, včasih pa je mlaj počastil tudi pomembne dogodke v mestu. Zelo imenitnega so zaznamovali novembra 1856, ko so mlaji in na njih obešene zastave na Kongresnem trgu in na sedanjem Prešernovem trgu v Ljubljani počastili obisk cesarja Franca Jožefa. Ob odkritju Prešernovega spomenika so leta 1905 postavili sedem mlajev, višjih od spomenika. Mlaji so bili v oporo tudi verski tradiciji, leta 1845, ko so položili temeljni kamen trnovski cerkvi v Ljubljani, so jih postavili kar 33. Včasih so okrašene mlaje fantje postavljali pred domovi deklet pa tudi ob poletnem solsticiju, ob blagoslovu gasilske brizgalne in novih cerkvenih zvonov, odprtju planinskih domov, raznih društev, z mlaji so označevali prostore sokolskih in orlovskih telovadnih nastopov... Med vsemi mlaji je še posebno imeniten mlajski slavolok – mlaja, povezana z napisom, ki sporoča, kakšen je slavnostni namen.
Mlaje je opisoval že Valvasor
Tradicija mlajev se je najbrž začela s počastitvijo svetega Jurija. Njegova upodobitev je najstarejše pričevanje o majih na Slovenskem. V freski iz 15. stoletja v kapeli na gradu Turjak sveti Jurij drži v levici bel prapor z rdečim križem, v desnici pa zeleni maj, pomladno vejo, kar kaže na pomladno praznovanje plemičev. O mlaju, kakršnega poznamo danes, je poročal Janez Vajkard Valvasor, ki je opisoval mlaje ob graščini Bokalce iz leta 1679.
Mlaji so bili skozi zgodovino včasih bolj, drugič manj pomembni za narodno in kulturno zavest, danes pa jim Makarovič ne pripisuje večjega pomeni. »Današnji mlaji so kulturno marginalna oblika izražanja domačijske ali lokalne skupnostne zavesti in naivne skrbi za kulturno dediščino, večjo tehtnost imata njihov učinek v turističnem gospodarstvu in razširjenost,« je Makarovič zapisal ob koncu svoje študije in dodal, da so resnično pomembne kulturne oblike danes povsem drugje.
