V zadnji otoški aferi nastopajo nogometni sodniki. Ki so jih kamere zasačile, kako na tekmah, v katerih so sodili, niso mogli skriti veselja, ker je gol dala ekipa, za katero dejansko navijajo. Zabavni posnetki. Gospode vidiš zmagoslavno stiskati pesti ob golu, zmajati z glavo zaradi napačne podaje, zacepetati z nogami ob zgrešeni priložnosti. Kar je močan argument za sumničenje v njihovo nepristranskost, pa tudi v sam pojem nepristranskosti sploh.
Ranljiva drža je to. Hitro popusti. Tudi pri reporterju, ki sede na tribuno s svinčnikom in papirjem v roki z namero beležiti dogodke na igrišču in ob njem. Nekaj časa še traja. Beleži. Ne kaže emocij. Potem pa sodnik zapiska neljubo odločitev za domačine in taistega lahko vidiš na nogah bentiti: »Jebi se!«
Tekma vzbudi druga čustva
Nič novega. Zgodilo se je tudi minulo soboto v Stožicah na tekmi Olimpija:Krško. Podpisniku teh vrstic seveda. Na zahodni C tribuni. Tej nasproti tribune, na kateri je VIP loža, in ki na novem ljubljanskem stadionu pomeni ekvivalent nekdanje severne tribune za Bežigradom. Tiste, na kateri so bili Peter Božič, pa gospod operni pevec in ostali liki iz bežigrajske zgodovine... Tribuna sredinskih navijačev. Tistih, ki ne navijajo nujno ves čas. A obenem tribuna, ki je najboljši pokazatelj, kolikšen je interes za nogomet. »V Ljubljani je kakih 300 ljudi, ki hodijo na nogometne tekme. Mislim na tiste, ki pridemo tako pri minus 5 kot na tekme pete lige, ko je bila Olimpija še v njej,« razloži gospod Bricelj. Državljan na robu štiridesetih in privrženec z vsaj tridesetletno kariero na tribunah. »Na tekme me je začel voziti oče in mi je prešlo v kri. Seveda se na tekmi vedem drugače. Bolj prostaški sem. In to paše. Vendar pa ne podpiram nasilja. To ne.«
Podobno razmišlja državljan Hodžić. Da na nogometni tekmi obiskovalec odpre dušo. In da je to pač tako. »Rad imam fuzbal in Olimpijo. Včasih sem šel tudi na Svobodo. So mi bile pa bolj všeč manjše tekme, tiste, ko je Olimpija še igrala na Žaku ali v peti ligi. Ne vem, zakaj, a boljše vzdušje je bilo. Večja zabava.«
Letos je povprečni obisk v Stožicah 3206 gledalcev. Kar je drugo povprečje za mariborskim, kjer se na tekmi prve nogometne lige v povprečju zbere 4385 gledalcev. Uradni podatki govorijo, da se je gledanost prve slovenske lige v primerjavi z lani dvignila za 38 odstotkov oziroma za 70 odstotkov v primerjavi z dvema sezonama nazaj. Tudi gledanost televizijskih prenosov je izrazito poskočila. Več kot 337.000 gledalcev si je ogledalo zadnji marčevski derbi med Mariborom in Olimpijo, kar je petkrat več kot aprila 2015, ko je bila gledanost derbija najmanjša. »Na tej tribuni so pretežno bivši dragonsi, sedaj nekateri že z otroki. Osemdeset odstotkov ljudi poznam. Itak mislim, da bi bilo treba nekaj narediti, da bi prišli novi obrazi. Tisti, ki sedaj hodijo na Mojco Pokraculjo,« pa razmišlja Marko Godnjavec Jizah, nekdanji vodja ljubljanske navijaške skupine, ki še vedno ne zamudi nobene tekme. A doda tudi: »No, letos se razmere spreminjajo v kanček boljšo, pozitivnejšo klimo.«
Večina gleda le velike tekme
V ljubljanskem športu, ki deluje skrajno shirana panoga, ni potrebno veliko, da interes občinstva zraste. Malenkost rezultata. Gospod Ogrin in njegova dva sinova, ki so se posedli na zgornjih tribunah, so najlepši dokaz. »Olimpije dolgo časa nisem gledal, ker je bilo preveč žalostno. Letos je drugače, ker vsaj za nekaj gre. Sploh dokler je še igral Špoki,« pove ata Ogrin, misleč pri tem Andraža Šporarja, sinova pa, se zdi, tudi nista imela pripomb. Junaki so pač pomemben moment za navijače. »Vsaj pet let me ni bilo na tekmi, letos pa spet hodim,« v soboto v Stožicah pove Domen iz Vižmarij, medtem ko njegov kolega Jože iz Šmarce, ki občasno obišče tudi tekmo ekipe iz Radomelj, doda, da je tudi status stožiškega stadiona odvisen predvsem od uspehov: »Bežigrad je zaenkrat vsem bolj pri srcu. Ta stadion potrebuje čas, vendar ne samo to. Potrebuje uspehe. Uspehi delajo zgodovino oziroma tak nov objekt udomačijo.«
Uspešnost je premo sorazmerna z obiskom in večina ljudi gleda samo velike tekme. Pa vendar ne vsi. Na pomožnem nogometnem igrišču NK Železničar v Mariboru se je v soboto pred dvema tednoma zgodil nogometni dvoboj med slovenskimi in avstrijskimi literati. Od leta 2008 traja ta nogometna saga, ki se je tudi tokrat končala v prid slovenske ekipe. Ki je, resnici na ljubo, delovala bistveno bolj fit in manj dotrajano kot severni sosedi. Poleg družin igralcev ter Prismojenih profesorjev bluesa (najbolj vročega slo benda ta hip), ki so se ob igrišče z bobni priklatili podpret svojega basista na golu, je bil na tekmi tudi 82-letni gospod Edo. Bivši električar, a tudi splošni športnik, ki je bil leta 1953 v Sarajevu na armadnem prvenstvu celo tretji v teku na 100 metrov. Z rezultatom 10,9 sekunde. In to ne na tartanski podlagi, temveč na lešu! Gospod Edo je bil v soboto dejansko edini neodvisni gledalec literarne tekme. Zakaj? »Včasih sem redno hodil na tekme Železničarja in Branika, sedaj mi je pa prenaporno iti na veliki stadion. A živim tukaj zraven in si vedno pogledam nogometno tekmo, če nanjo naletim. Zanimiva mi je vsaka tekma. Kot tale tu. Kdo, pravite, da igra?«
Tekmo sva si ogledala družno in verjemite, da se je dalo uživati. Pač znižaš kriterije, se vživiš v kontekst in prilagodiš percepcijo. Če te na tekmi Barcelone dvigne bravurozni dribling Messija, te na takšni tekmi dvigne uspešno izveden udarec iz kota. Podobno kot trafikantka v kasarni kot edina ženska kaj hitro postane miss sveta. In če največ ljudi na svetu gleda finale svetovnega prvenstva, najmanj pa obskurne lokalne tekme, je treba trdo jedro ljubiteljev nogometne igre nemara iskati na slednjih.
Spopad dedkov
Kot v nedeljo na tekmi druge mladinske lige med Ilirijo in Izolo v Šiški, ki se je na koncu končala z 0:0. Tam je bil tudi gospod Mekić. Stari nogometaš in privrženec. »Ni ga boljšega športa od nogometa, ki sem ga tudi igral. V šestdesetih letih za Slobodo iz Tuzle. Kar ni bilo tako kot danes. Najprej sem preložil par ton cementa, potem pa šel na trening. In če smo doma remizirali ali izgubili, sem igrišče zapustil v solzah, medtem ko svojima vnukoma, ki prav tako trenirata, znam celo dati 50 evrov za dobro igro. A jima tudi rečem, naj ne bosta stiskača in naj za ta denar pogostita soigralce. Sicer pa gledam vse tekme. Ne morem brez tega. Zato sem tudi prišel v Ljubljano na mladinsko tekmo.« Na kateri se je zbralo kakih trideset gledalcev. Pretežno je šlo za sorodnike oziroma starše. Emotivni ljudje, ki so imeli ob univerzalnih nogometnih nevšečnostih, kot je stalen sum, da sodnik krade tvojo ekipo, še osebne interese: »Ma, naj sam dribla, saj tudi drugi ne podajajo njemu,« ni mogla skriti emocij mati ljubljanskega napadalca, medtem ko je njegov dedek poleg nje, ki se je na eni prejšnjih tekem zapletel v resnejši konflikt z dedkom iz nasprotne ekipe, tokrat ohranil mirno kri. Le pripomnil je: »Danes si igralci premalo podajajo. Vsak igra zase. In to ni bilo nikdar dobro.«
V nižjih kategorijah v Sloveniji se nogomet igra skrajno resno. Morda celo preveč. Mladinci trenirajo vsak dan. Zato se je bilo treba v nameri zapopasti srž nogometne blaznosti spustiti najnižje. V samo bazo. Na začetek. Torej obiskati tekmo med mladički Svobode in Olimpije. Ta se je predpreteklo sredo popoldan odigrala na pomožnem igrišču na Viču. Za žogo so se podili devetletni otročaji, ki so komaj dovolj krepki, da se obnje spotaknejo. Starši na tribuni. Tudi gospod Valič, čigar sinko se je podil na terenu. Zadovoljen, a tudi v blagih dvomih: »Ne vem, preveč intenzivno se pristopa k vsemu skupaj. Vendarle gre še za otroke. Nekateri starši znajo biti nori. Na tekmi pred tednom dni sta si dve mami iz nasprotnih taborov skočili v lase. Dobesedno. Zlasali sta se na tribuni. Zaradi tekme oziroma zaradi šestletnih otrok, ki so igrali nogomet. Ne vem, če je to smisel.«
Lahko bi se spustili še nižje. Na igrišče pred blokom. Vzporednic z Wembleyjem bi bilo tudi tam dovolj. Za presežek emocij v nogometu niso potrebni veliki dvoboji, dovolj je nedolžna tekma. Kar pa daje misliti, da smo v poskusih ugotavljanja srži nogometne strastnosti ter konfliktnosti precej daleč, ko njune manifestacije razlagamo s političnimi, religioznimi in rasnimi nasprotji, z ekonomskimi razmerami in drugimi momenti, s katerimi sociologija praviloma tolmači nogometno izgredništvo. Dovolj sta improviziran gol in žoga. Okrogla in neubogljiva. Ona je glavni problem in vzrok za vse ostalo.
