Da bi znanstveniki MIT čim bolj dramatično prikazali svojo najnovejšo inovacijo, so ultratanke sončne celice nanesli kar na milni mehurček, ne da bi ta počil. »Želeli smo, da bi ljudje res videli, kako tanke in lahke so naše sončne celice. In ker s prostim očesom ni mogoče videti razlike med tankima filmoma, ki merita 10 mikronov in 1 mikron, je kolega v laboratoriju dobil idejo, da bi celice lebdele na milnem mehurčku. Tako smo lahko res prikazali razliko v teži. Tudi moja prva reakcija je bila, da to zelo kul,« je pojasnil vodja raziskave Joel Jean.
Veliko tanjše, a enako učinkovite
Sončne celice, ki so skoraj stokrat tanjše od povprečnega človeškega lasu in dvajsetkrat lažje kot pisarniški papir, kažejo zelo obetavne lastnosti. Raziskovalci, ki so jih ustvarili, pravijo, da jih bo mogoče namestiti na skoraj vsako trdno podlago, tudi na papir, blago in steklo. A najbolj revolucionarno je to, da so pri pretvarjanju sončne energije v elektriko približno enako učinkovite kot konvencionalne sončne celice, ki temeljijo na steklu. »Nenavadno je, da imajo fleksibilne sončne celice enako dobre lastnosti kot trdne,« je pojasnil Joel.
Izkoristek v primerjavi s težo je naravnost osupljiv. Medtem ko konvencionalni silikonski moduli ustvarijo 15 vatov na kilogram, ultralahke celice ustvarijo kar 6000 vatov na kilogram električne energije. »Tako lahke so, da bi jih lahko nosili na majici ali tablici, pa sploh ne bi vedeli, da so tam. Lahko bi jih preprosto nanesli na obstoječe strukture,« je nadaljeval profesor pri MIT Vladimir Bulović. Dodatna prednost je tudi ta, da se lahko te sončne celice relativno preprosto proizvede v vakuumski komori na sobni temperaturi in brez kemikalij, za proizvodnjo konvencionalnih pa so potrebne visoke temperature in agresivne kemikalije.
Plastičen list kot prenosni vir energije
A raziskovalci se tudi zavedajo, da so celice zdaj pretanke za komercialno proizvodnjo, saj bi jih že sapica odpihnila neznano kam. »Seveda gre le za šov, a za zelo dober šov,« pravi Jean in dodaja, da bi brez težav lahko izdelali tudi 80 mikronov debelo plast z enakimi lastnostmi. »S takšnim pristopom bi lahko ultralahke sončne celice nevidno nanesli na okna ali druge trdne površine električnih naprav. Robustnejši proizvodi bi lahko vključevali prožen plastičen list, ki bi ga uporabnik lahko nosil s seboj kot prenosni vir energije,« je nadaljeval.
Ni še znano, kdaj bi lahko bile te celice na voljo tudi na trgu. »Splošno pravilo je, da tehnologija potrebuje kakšnih deset let, da se iz laboratorija preseli na trg,« pravi Jean. Izzivi, ki jih še čakajo, so na primer kako razviti integriran sistem za učinkovito proizvodnjo celic, kako izboljšati hitrost nanosa in na katerih napravah ter aplikacijah bi uporabniku lahko najbolj koristile.
