Nar. socijalistična stranka proti splošni stavki.
Načelstvo NSS je izdalo naslednji oklic:
(...) Komunisti so proglasili tridnevno generalno stavko. Kakor ob proklamaciji železničarske stavke, tako tudi sedaj niso vprašali za mnenje niti svojih članov, niti drugih organizacij. Nekaj teroristov hoče uveljaviti svoje ambicije, ne meneč se za dobrobit proletarijata. Gibanje ima strogo strankarski in politični značaj. Mi tako gibanje, posebno v sedanjem usodepolnem času, najstrožje obsojamo in pozivamo svoje somišljenike, da se stavki ne pridružijo. Brezciljni in zmedeni jugoslovanski komunistični pokret je v škodo socijaizmu!(…)
Jugoslavija, 24. aprila 1920
Živela delavska solidarnost!
Danes počiva vse delo v Sloveniji. Sklepu strokovne komisije delavskih organizacij so se soglasno odzvali vsi zavedni delavci. Da je bilo treba poseči po poslednjem obrambnem sredstvu – generalni stavki – ni krivo delavstvo, kriva je vlada, ki je na skromne, elementarne zahteve stavkujočih odgovorila z nasiljem, z aretacijami in militarizacijo. V zgodovini delavskih bojev pri nas in po svetu ne pomnimo enakih slučajev brutalnega vladnega terorja.(…)
Vendar ni še vseh dni konec. Vsaj za nas ne. Pač pa za klerikalno-radikalno Protič-Koroščevo strahovlado. Ta bo padla – padla za vse čase – v sramoti in krvi svoje srednjeveške nasilne, klerikalno-vojaške politike. Proletariat ne bo padel, on bo živel, on bo zmagoval. Zmagoval nad terorjem in lažmi nespodobnih reakcijonarnih politikov.(…)
Naprej, 24. aprila 1920
Poziv: po kostanje v žerjavico!
Komunistični voditelji so pognali železničarje v stavko, brez pravega povoda, brez oficielnega naznanila vladi, brez vsakih pred vstopom v stavko naznanjenih zahtev. Šlo jim pač ni za mezdno gibanje, marveč za političen štrajk, za prekucuške namene. Zato se v tem štrajku poslužujejo najpodlejših laži, da bi preslepili delavstvo. Tako je debela laž, da začasni pravilnik krši načelo osemurnega delavnika, debela laž je, da hoče vlada uvesti deset- ali dvanajsturni delavnik, ako se stavka komunističnih železničarjev ponesreči; debela laž je, da je hotela ali da hoče vlada plače in draginjske doklade železničarjem znižati; zato je tudi laž, da je vlada pognala železničarje v stavko!(…)
Slovenec, 24. aprila 1920
Žrtve delavske solidarnosti!
Včeraj dopoldne so počili v Ljubljani na Zaloški cesti streli in tekla je nedolžna kri. Delavstvo se je zbralo tam, da priredi mirno manifestacijo po mestu ob priliki splošne stavke, vlada pa jo je hotela s svojo silo zabraniti.
Očividci pripovedujejo, da delavstvo ni povzročilo nikakršnih nasilstev, nikakršnih izzivanj. Zaradi gneče je nastala nervoznost in streli so padli ter zahtevali dosedaj 13 smrtnih žrtev, okolo 24 težko ranjenih in okolo 40 lahko ranjenih.(…)
Hlapci.
Glasilo ljubljanskega župana dr. I. Tavčarja se je z vso vehemenco meščanskega časnika zagnalo v stavkajoče. Gospodje uredniki, ki seve po svojem materijalnem položaju, spadajo sicer med proletarce, so na povelje strahopetne meščanske gospode začeli besno napadati pravično delavsko stvar. Človek bo razumel hlapca, če pokorno sledi povelju gospodarja in vrši svoj rabeljski posel – ako bi ta hlapec ne šel še dalje, nego mu je ukazal kapitalistični gospodar. Uredniki »Slovenskega Naroda« so celo naš list napadli in ga proglasili za glasilo – komunistov.(…)
Naprej, 25. aprila 1920, posebna izdaja
Grešna nedolžnost.
Ljubljana, 24. aprila 1920. Danes je padlo kot žrtev brezvestnih komunističnih hujskačev deset oseb, devet moških in petletno dekle. Hujskač Marcel Žorga je bil med demonstranti, ki so napadli policijo in dva s streli ranili; toda Marcel je stal daleč proč od pušk, proti katerim je hujskal demonstrante, da so prodrli kordon, obkolili in napadli stražo. Med mrtvimi so razen otroka in enega železničarja same žrtve hujskanja na generalno stavko, delavci, ki so šele danes vstopili v stavko. Vsa brezvestnost komunističnih prevratnih norcev se kaže v tem, da so na demonstracije vodili ženske in – otroke, čeravno so vedeli, da bo prišlo do spopadov, ker so hujskali na napad na deželno vlado. Niti »Naprej« ni prikrival te namere komunistov in je že dan prej hujskal na krvoprelitje z besedami: »... nam je pač vseeno, ali poginemo tako ali drugače ... ne igrajte se frivolno z življenjem delavstva.«(…)
»Naprej« še v nedeljski številki nadaljuje svoje laži, da gre za delavsko solidarnost, govori o – vladnem terorju in se v svojem licemerstvu čudi, da se rešujejo »običajni mezdni spori s puškinim kopitom in zapornimi sodniki«. Še naprej hočejo torej nepoučeni del delavstva farbati in usmiljena vredno delavstvo zlorabljati v prevratne namene. »Vendar ni še vseh dni konec,« hujska »Naprej«, ker mu menda še ni dosti dosedanjih žrtev in hlepi po novi krvi.
Slovenec, 25. aprila 1920
