»Do nadaljnje odredbe je od 15. ure danes, 23. februarja 1942, prebivalstvu Ljubljane prepovedano odhajanje iz mesta,« so odredbo visokega komisarja Emilia Graziolija pred 74 leti prebirali na plakatih Ljubljančani. »Proti osebam, ki bi skušale priti v mesto ali oditi iz njega na drugih krajih kot so našteti v 2. členu, se uporabi orožje, in sicer podnevi po enem samem pozivu, ponoči, tj. od 19. do 7. ure, pa brez poziva,« je nedvoumno sporočal okupatorski komisariat – in Ljubljana je bila ujeta v bodeči obroč.
Na teror, ki ga je doživljalo mesto med drugo svetovno vojno v času italijanske okupacije, tokrat v dneh pred tradicionalnim, letos že šestdesetim pohodom ob žici, spominja včeraj odprta razstava Ljubljana v obroču bodeče žice (1942–1945). V Mestnem muzeju Ljubljana je tako mogoče videti fotografije posledic odločitve okupacijskih oblasti, da mesto obkolijo z bodečo žico, bunkerji, mitralješkimi gnezdi in minskimi polji, kar je celo v tedanji od vojne razdejani Evropi veljalo za edinstveno stanje.
Hitri okupatorji
Italijanski okupatorji so bili pri ločevanju Ljubljane od okolice, s tem pa tudi pri onemogočanju oskrbovanja partizanske vojske, izjemno učinkoviti – postavitev bodeče žice je bila končana v treh dneh. Ker si nobeno od slovenskih podjetij ni upalo prevzeti naročila za gradnjo obroča, so večino del opravila italijanska podjetja in vojska. »Slovenski podjetniki so se zavedali, da bi bil tovrsten angažma v času po vojni zagotovo maščevan. Smiselno je vzeti v zakup tudi uporniški duh gospodarstva, ki ni hotelo kolaborirati z okupatorjem,« pojasnjuje kustos razstave Blaž Vurnik.
Še hitreje, v enem samem dnevu, so bile postavljene improvizirane nadzorne točke s španskimi jezdeci in lesenimi bunkerji. Žičnati obroč je bil dolg skoraj trideset kilometrov, za njegov nadzor, ki je trajal 1170 dni, pa so Italijani potrebovali okoli 2500 mož, ki so patruljirali v okolici več kot sedemdesetih bunkerjev; največkrat je šlo za stanovanjske hiše v bližini žičnate meje, iz katerih so izselili prebivalce.
Iznajdljivi ljubljanski tihotapci
Prehod v mesto ali iz mesta je bil mogoč le skozi tako imenovane bloke, ki so stali na mestnih vpadnicah. Na tovrstnih nadzornih točkah so vojaki in policisti pregledovali dokumente ter preiskovali prtljago in tovor, zato ni nenavadno, da je moral imeti Ljubljančan za prečkanje ograje razlog, ki se je moral zdeti okupatorjem dovolj tehten, pove Vurnik. »Največkrat je bila to služba, poleg tega je bil prehod 'meje' mogoč le še z ustreznimi prepustnicami,« pojasnjuje, kako so nove okoliščine oteževale prej povsem običajne poti, denimo v šolo, na obisk k sorodnikom, na njivo ali celo na pokopališče.
No, strogemu nadzoru navkljub so bili prav ti bloki pogosto edini kraj za tihotapljenje pošte in blaga za odporniško gibanje ter pobege aktivistov, ki v mestu niso bili več varni. Tihotapski kanali so bili postavljeni po celem obroču žičnate ograje, poroča Vurnik, saj so denimo ljudi iz mesta tihotapili celo v gostilniških sodih. »Odpor v Ljubljani je sicer deloval predvsem podtalno, z množico tiskarn, delavnic in povezav z odporniškim gibanjem zunaj mesta, oborožene vstaje ni bilo,« še pove.
Dan zmage in dan Ljubljane
Konec vojne, 9. maja 1945, je seveda pomenil osvoboditev mesta, četudi je žičnata ograja Ljubljano obdajala še nekaj tednov. V naslednjih letih so pri odstranjevanju žice in drugih znamenj okupacije sodelovali tudi Ljubljančani. V spomin na žičnati obroč se mnogi meščani vsako leto odpravijo na pohod na današnjo Pot ob žici, ki je prvikrat – takrat še z imenom Pohod po poteh partizanske Ljubljane – potekal leta 1957.
Tovrstna tradicija v sodobnem času obenem opozarja, da žičnate ograje v času svobode ne morejo obstati, meni direktor Mestnega muzeja in galerij Ljubljana Blaž Peršin. »Žica opozarja, da se ne smemo bati ljudi, ki prihajajo čez mejo, temveč tistih, ki jo postavljajo,« še sklene ob odprtju razstave, ki si jo je mogoče ogledati še do 22. maja.
