Že naslednjo nedeljo se bo zelo verjetno končala še ena tradicija avstrijske druge republike. Še nikoli po drugi svetovni vojni država namreč ni imela predsednika, ki ga ne bi kandidirala ena od največjih strank, bodisi socialdemokrati (SPÖ) bodisi konservativci (ÖVP). A kot omenjeni stranki po javnomnenjskih raziskavah že lep čas nista več največji, temveč občutno zaostajata za svobodnjaki (FPÖ), tudi njuna kandidata za predsedniške volitve tokrat capljata daleč zadaj.
Zeleni »realpolitik«
Rudolfa Hundstorferja (SPÖ), donedavnega socialnega ministra v koalicijski rdeče-črni vladi kanclerja Wenerja Faymanna, in Andreasa Khola (ÖVP), dolgoletnega veljaka ljudske stranke, lahko pred izpadom že v prvem krogu volitev 24. aprila reši le še čudež. Alexander Van der Bellen, upokojeni profesor ekonomije in nekdanji predsedujoči zelenih, Irmgard Griss, nekdanja predsednica vrhovnega sodišča in neodvisna kandidatka, in Norbert Hofer, svobodnjaški tretji predsednik poslanskega doma parlamenta (funkcija, ustrezna drugemu podpredsedniku državnega zbora), so trojica, izmed katerih demoskopi vidijo dva v drugem krogu naslednjo nedeljo.
Van der Bellen, nekakšen avstrijski zeleni »realpolitik« kova Joschke Fischerja, je že na čelu stranke praviloma užival višje zaupanje od stranke same, zato njegovo vodstvo v anketah od samega začetka ni posebno presenetljivo. S svojim slogom človeka, ki dobro premisli, preden spregovori, je 72-letni ekonomist med kampanjo doslej prepričal, da bi kot predsednik deloval povezovalno in da bi državo spodobno zastopal tudi v tujini. S spretnimi namigi na legendarnega kanclerja Bruna Kreiskega, kritiko vladne protibegunske politike in večkrat ponovljenim zagotovilom, da kot predsednik države ne bi nikoli za kanclerja zaprisegel svobodnjaka, je socialdemokratske volilce pritegnil neprimerno bolj kot Hundstorfer. Precej zaslug za to ima nedvomno tudi Faymann, ki je s svojim zasukom v begunski politiki razjezil ne le pomembne kroge v stranki, temveč tudi socialdemokratom drugače naklonjene volilce.
Rošade v ljudski stranki?
Precej bolj presenetljivo se je nekaj podobnega med meščanskimi volilci posrečilo malo znani in politično neizkušeni Grissovi. Sodniška avtoriteta je gotovo pomagala, morda celo kritika vladnega zapiranja mej, toda tega, da jo bo odkrito podprl celo nekdanji podkancler in predsednik ljudske stranke Erhard Busek, kandidat Khol svojemu dolgoletnemu osebnemu sovražniku iz stranke gotovo ne bi pripisal. Po mehkem in delnem državnem udaru, ki ga je pred tednom dni z zamenjavo notranje ministrice izvedel spodnjeavstrijski deželni glavar Erwin Pröll, je postalo še očitneje, da predsednik ÖVP (in sedanji podkancler) Reinhold Mitterlehner stranke ne obvladuje, zato se bodo po skoraj zanesljivem Kholovem polomu v nedeljo že isti večer začele priprave za hitro rošado. Kot podkanclerja naj bi Mitterlehnerja zamenjal zunanji minister Sebastian Kurz, kot predsednika stranke pa vodja poslanskega kluba Reinhold Lopatka; oba veljata, med drugim, za neskončno ambiciozna.
Medtem ko naj bi se Van der Bellen zanesljivo uvrstil v drugi krog, pa utegne šele zadnji teden – ob petini še neodločenih volilcev – odločiti med Grissovo in Hoferjem. Svobodnjak lahko pri tem računa na volice, ki so jim všeč zaprte meje, svojega glasu pa ne bi zapravili za Khola. Hofer je edini od treh »favoritov«, ki odprto igra na protibegunsko karto, čeprav se nekaterim najbolj grobim šovinističnim populizmom svoje stranke izogiba. Glede na to, da ima (FPÖ) po javnomnenjskih raziskava že mesece stabilnih 30 odstotkov, ima Hofer do naslednje nedelje še nekaj prostora navzgor, saj je trenutno pri dobrih 20 odstotkih. or
