»Zakaj moramo stati v tej gneči, oči?« je vprašal Jorge, moj starejši brat.
»Ker ta butasti Disneyland stoji na drugi strani,« je oče odgovoril med prižiganjem še ene cigarete, nato pa si je s potom, ki je kapljal iznad njegovih obrvi, omočil svoje valovite lase.
»Mar ni škoda, da na svetu obstajajo meje?« je izjavila starejša sestra, od mene oddaljena za dva sedeža, in tako v prepričanju, da bo zvenela pametno in razumevajoče, ponovila misel, ki jo je poprej najverjetneje slišala v pogovorih odraslih.
»Že res, da na prvi pogled morda niso najboljše,« je rekla mati, »a če tu meja ne bi obstajala, se nihče ne bi mudil z grajenjem Disneylanda na drugi strani ograje.« Oče je bil takrat že prezaposlen, da bi podajal svoje komentarje – otepal se je fluorescentne figurice Jezusa, ki mu jo je v zameno za nekaj pesov pod žarki tiranskega sonca v roke potiskal ulični prodajalec.
* * *
Prav tistega dne, ko sem začel pisati te besede, je Republika Slovenija zavzela naslovnice svetovnega tiska: poostrila je nadzor svojih mednarodnih meja, da bi ohranila nadzor nad navalom migrantov, ki so bili v mrzlici največje begunske krize vse od časa druge svetovne vojne v iskanju zavetja prisiljeni puščati za seboj svoja življenja.
Že sedaj si z lahkoto predstavljam reakcije radikalnih Slovencev: na strani najbolj zagrizenega konservatizma se bodo ob misli na žico, ki ločuje njihove pretirano varovane svetove od tistih navidezno grozečih drugih, razlegali zvoki olajšanja; na strani drugega ekstrema, ki mu vlada tako imenovana slovenska progresivna množica, bodo zrak polnili kriki obtoževanja in dejanje razglasili za fašizem. Nekaterim se bodo ukrepi zdeli prenežni, spet drugim preveč nehumani.
* * *
Meje niso bile ustvarjene v glavah hudobnih demonov ali zlobnih ljudi (pa čeprav bi temu radi verjeli nekateri apokaliptiki) in le tisti najbolj idealistični in nedolžni med nami – in pa John Lennon v svoji najbolj ceneni različici – si lahko predstavljajo svet, ki v okviru pravil današnjega časa obstaja brez državnih meja. Meje se niso pojavile iznenada; kot mnogi drugi socialni konstrukti so človeška reelaboracija struktur, ki so v svetu biologije in fizike obstajale že zelo dolgo. Pravzaprav so bile meje – takrat v obliki celičnih membran – ne le pomembne, temveč nepogrešljive pri nastanku in razvoju življenja na našem planetu.
Membrane ščitijo metabolizem, ki omogoča delovanje osnovnih življenjskih procesov, in tako ustvarjajo strogo ločnico med notranjostjo in zunanjostjo; strogo, a ne absolutno, saj je ena izmed njihovih primarnih lastnosti prav ta, da nadzorujejo dvosmerni pretok elementov: v celico spuščajo nujno potrebne snovi in medtem iz nje izločajo odvečne in škodljive delce. Če tovrstno delitev površno prenesemo na realnost, ki jo rišejo zgodbe z meja, koristne snovi prevzamejo podobo tistih, ki v žepu nosijo veljavne vizume in izdelke z uradnimi žigi, odvečni in škodljivi pa postanejo vsi tisti, ki so v izbrani državi na primer ostali predolgo ali pa jim na vesti leži kriminalno dejanje. A takšnih površnih primerjav med naravo in našimi socialnimi konstrukti se velja lotevati zelo pazljivo; v naravi sicer lahko iščemo navdih, nikoli pa je ne bi smeli nepremišljeno posnemati.
Meje med državami in celicami med seboj ločuje poglavitna razlika: državne meje (vsaj v teoriji) ne stremijo k absolutnemu utilitarizmu. Najboljše med njimi so odprte tudi takrat, kadar migrantova pravica do prečkanja ni pogojena z njegovim potencialnim prispevkom k družbi, v katero vstopa, temveč svoj izvor najde v humanitarnih razlogih. Tu se približamo zlati sredici; tisti, ki človeštvo tako radi okličejo za vzrok vsega zla, naravo pa za edinega prinašalca dobrega, bi si morali končno priznati, da smo ravno zaradi našega prizadevanja po preseganju narave iznašli tisto, čemur dandanes pravimo »človekove pravice«. Človekove pravice (v nasprotju s splošnim prepričanjem mnogih) niso samoumevne. Tovrstni sporazumi niso nekakšni nebesni darovi, ki so pomotoma padli v naša naročja – zgrajeni so na temeljih človeške sposobnosti konstruiranja abstraktnih entitet in so le krhki socialni dogovori; tako krhki, da lahko v trenutku izginejo z obličja zemlje.
Pravica do azila (ena izmed tistih abstraktnih entitet, ki jih varuje in ohranja mednarodno pravo) je potomka dolge človeške tradicije: gostoljubja. V nekaterih kulturah – celo skupinah znotraj teh kultur – lahko zakoni gostoljubja na gostiteljeva pleča naprtijo dolžnosti, ki bi se v drugih skupinah ali kulturah zdele neznosne, a z dopuščanjem možnosti, da se gostoljubje v različnih okoliščinah različno manifestira, mu je treba priznati univerzalnost. Izhaja namreč iz enega naših najboljših in najbolj občečloveških nagnjenj: empatije.
Pravica do azila je bila s strani mnogih – med drugim tudi Egipčanov, Hebrejcev in Grkov – prepoznana že v antiki in prav vsaka izmed teh kultur je skozi lupo časa to pravico obravnavala specifično. Absolutna pot, ki bi pripeljala do rešitve krize, kateri smo dandanes priča na evropskih južnih mejah, ne obstaja; potrebna sta tehten razmislek o učinkovitosti prejšnjih strategij in odločno izvrševanje novih.
* * *
Odkar sem se v Tijuani v sedemdesetih letih prvič srečal z državno mejo, sem jih prehodil, prevozil in preletel še mnogo. Na nekaterih sem, pridržan v namen nadaljnjega zasliševanja, postopal ure (nazadnje na mejah Nemčije in Španije, kjer so bili prepričani, da je slovenski uradni dokument o začasnem prebivališču, ki tako zelo spominja na kartico športnega kluba, popolnoma lažen), a čez večino sem se vlekel v pedantni koloni avtomobilov.
Ko sem v tej regiji prvič prehajal med Italijo in Slovenijo, sem moral svoje dokumente pokazati ob postanku na mejnem prehodu na Opčinah. Mesece zatem je ta postojanka izginila. To ni bil majhen dosežek: mejni predel, ki je služil kot zibelka enemu najbolj nesmiselnih in brezplodnih človeških pokolov, lahko sedaj prečkaš žvižgaje.
Poezija in dobronamerne pesmi so k opustitvi kontrole na mejah med državami, ki izvajajo schengenski sporazum, prispevale bore malo. Ekonomski interesi, ki so sprožili proces, so vodili v dolgo obdobje zapletenih pogajanj, katerega produkt je izboljšal in utrdil interakcijo med državami in ljudmi, ki so se generacije poprej pobijali za začrtanje teh istih meja.
* * *
Na mednarodnih potapljaških tekmovanjih pet ali sedem sodnikov iz različnih držav neodvisno oceni vsakega izmed potopov. V procesu ocenjevanja je poseganje po ekstremih (podeljevanje najvišjih ali najnižjih točk) strogo prepovedano. Če bi bilo po moje, bi enako veljalo tudi za odzive na evropsko migracijsko krizo; ob zvokih pesmi, ki jih v soglasju prepevajo zbori ekstremistov, bi rešitev iskali v zlati sredini.
Imigracije navadno obogatijo družbo, ki se z njimi sooča, saj je domače prebivalstvo v mnogih primerih bolj konservativno, pasivno in manj nagnjeno k tveganjem. Zdi se mi, da Slovenija resnično potrebuje zadosten pritok novega in drugačnega, ki bi obudilo njene zatohle ekonomske, socialne in kulturne sheme; vendar to ni edini razlog za vzpodbujanje slovenske in evropske vpletenosti v tej sodobni drami. Na tehtnico lahko dodamo mnogo: obupen položaj beguncev, obstoj schengenskega sporazuma, zaskrbljujoča okrepitev ultradesničarskih sil v Evropi. Zakone, ki urejajo državne meje in mednarodno zaščito, je nedvomno treba ponovno pretehtati, medtem pa pozornost usmeriti na enega najbolj nenavadnih paradoksov trenutne krize: če v Evropi meje ne bi obstajale, jih obupane množice beguncev ne bi pokušale tako vztrajno prečkati – obljubljena dežela, ki jo iščejo, se v tovrstni realnosti namreč ne bi imela možnosti izoblikovati, kaj šele trajati.
