Mulc, najstnik, s polnimi usti zine: »Oči, kdaj pa si kupil davčno oazo?« Materi pade žlička iz rok, hči neprizadeto drka po pametnem mobilcu, pater familias postane škrlatne barve.
»Kakšno davčno oazo, smrkavec? A si spet zakajen? Kje si to pobral? Na divjaških orgijah združene levice?« »Bral sem v časopisu.« Oče šteje do 237, zajame sapo, zniža pritisk z 220 na 180 in zavedajoč se svoje edukativne vzgojne vloge razloži. »Sine, imamo samo navadno oazo. Tri palme, malce peska, izvirček vode in domorodca, da nam ne pokradejo treh kil dateljnov. Nobena bogatija, skromno, tako kot pritiče naši družini.«
»Zakaj pa ne gremo kdaj na počitnice v to oazo?« »Sine dragi, to je sila daleč, na nekih klinčevih otokih, ki jim še sam ne znam izgovoriti imena, sredi Pacifika, bogu za hrbtom, nobenih pogojev za življenje, žalost in beda. Pa še pot je draga, jaz pa moram tebi in sestri plačevat inštuktorje za skoraj vse šolske predmete, s telovadbo vred.« »Zakaj si potem kupil to klinčevo oazo?« se oglasi hči, ne da bi nehala tvitat po zadnjem modelu Applove telefonije.
»Eh, zakaj. Po babici je ostala ena njiva na Notranjskem. Sem jo prodal in kam potem s tistimi nekaj sto evri. Sosed, brezposelni natakar, je na Zaplani zgradil brunaričko 3 krat 4 metre, mi pa tako visoko ne sežemo, saj z mojim finančnim inženiringom zaslužim zgolj za golo preživetje. Pa sem kupil oazo. Majhno, neugledno, a je naša. To je tako bedno, da nikomur, še davkariji nisem povedal, da jo imamo.«
»Fotr, v časopisih piše, da so te oaze za pranje denarja!« »Mulc, že tri leta hodiš v sedmi razred in še zdaj nič ne veš. Kakšno pranje denarja po oazah neki pri treh pralnih in dveh pomivalnih strojih doma. Komunajzarska izmišljotina.«
Končno se oglasi tudi žena, lastnica treh dodobra oskubljenih firm: »Kako pa si prišel do te oaze?« »Kupiš dvanajst poštnih nabiralnikov, jih raztreseš po Sloveniji in Evropi, nanje napišeš 'fensi' ime, denimo superzvizblaublingerdelux & co. d.d., jih pokažeš nekemu možaku v Panami, daš nekaj sto evrov in dobiš – oazo!« »Ampak, to je brez veze, če od nje nimamo nič. Nekateri menda imajo tam denar in dragocene umetnine,« pametuje sin.
»Saj imamo tudi mi na palmo pribito eno sliko nekega Modiglianija, Starec sloni na palici. Če bi ti v šoli to narisal, bi dobil šus. Dobro, ta oaza je zdaj neuporabna. Toda, sinko, razmišljaj dolgoročno. Pridejo na oblast komunisti, Luka Mesec, Jeremy Corbyn ali Bernie Sanders in nam vse poberejo. Vidiš, zato je oaza tako pripravna. Z njo optimiziramo gospodinjske prihranke. Saj veš, da mama ne kupi zrezka japonskega goveda wagyu (400 evrov kila), če ni z 10-odstotnim popustom, in tudi jaz ne kupim najnovejšega BMW-ja, če je dražji od 350 tisočakov. Razumeš? Evro tu, evro tam in potem to preko poštnih predalov optimiziramo v oazi. Kupimo dve kameli, kozo in od tega živimo. Skromno in srečno. Komunistom pa 'figa freška'.«
Potem so mirni in zadovoljni pojedli skromen tradicionalni slovenski zajtrk.
