Nikola Tesla (1856–1943) zadnja leta končno dobiva pozornost, ki si jo kot znanstvenik, ki je s svojim idejami in izumi temeljito spremenil svet, zasluži. Z izdelavo indukcijskega motorja in razvojem polifaznega sistema izmeničnih tokov je konec 19. stoletja omogočil nagel razvoj proizvodnje in uporabe elektrike ter s tem ključno pripomogel k razvoju industrije in napredku civilizacije.
Skrivnost elektrike, ki je docela zaznamovala njegovo življenje, se mu je prvič pokazala kot dečku, medtem ko je božal domačo perzijsko muco in se ji je okoli kožuščka nenadoma zaiskrilo. Iz domače hrvaške Like, kjer je bil rojen srbskim staršem, ga je pot peljala do današnjega statusa verjetno enega najbolj genialnih posameznikov, ki so ga pri delu vodili etika, srčnost in poslanstvo izboljšanja sveta in osrečevanja drugih s svojimi dognanji.
Evropa bi morda zavrla nore ideje
Fizik Neil Baggett meni, da je Teslo ključno zaznamovala selitev pri 28 letih, leta 1884, v Ameriko, kjer je pridobil državljanstvo in ostal do konca življenja. Prepričan je, da bi Tesla, ki je bil izjemno osredotočen na delo, svoje potenciale realiziral tudi, če bi živel in delal na Hrvaškem, v Srbiji ali denimo Franciji, a vendar je Amerika odigrala svojo vlogo. V času Teslovega prihoda je bila to zelo mlada, le sto let stara država, velika celina, ki se jo je šele naseljevalo. »Ljudje, ki so prihajali, so bili avanturističnega duha. Niso se čutili omejenih s socialnim statusom, prepričani so bili, da lahko z nekaj talenta in veliko trdega dela dosežejo kar koli. In on je tipičen predstavnik tega duha; ko je srečeval podobno misleče, se je gotovo počutil motiviranega. Želel je rešiti svet in to je želel storiti takoj, ni čakal, da mu nekdo da dovoljenje. Po drugi strani pa ni bil tipičen jenki, pač pa je bil sofisticiran Evropejec, ki je hodil okoli izključno v srajci in suknjiču.«
Zato Baggett meni, da ni bil ključen »veliki denar« (podpornikov, kot je bil J. P. Morgan), saj bi do tega lahko prišel tudi v nič manj bogati Evropi. A Evropa bi morda zavrla nekatere njegove najbolj nore ideje, ki so vodile k najpomembnejšim odkritjem in ki so jih v Ameriki vedno podpirali. Prepričan je tudi, da ga je le še dodatno motiviralo tudi zelo tekmovalno okolje.
Amerika Teslo šele spoznava
Ena od ustanoviteljic in predsednica Teslovega znanstvenega središča v Wardenclyffu Jane Alcorn kljub temu ugotavlja, da Amerika Teslo šele spoznava, za kar si prizadeva tudi njihov center. »Celo ko je njegovo ime prevzelo podjetje Tesla Motors, so ljudje sicer spoznali ime, a še vedno niso vedeli, kdo se za njim skriva in kaj je ustvaril.« Celo študentje fizike v ZDA so v preteklosti o njem slišali le malo, dodajta Baggett, ki meni, da je iz ameriške zavesti nekako izpadel tudi zato, ker svojih dognanj ni objavljal v akademskih publikacijah ter tako ostajal oddaljen od uradne znanosti, pač pa je svoje delo kvečjemu razlagal v splošnih časopisih.
Jane Alcorn razmišlja: v skorajšnjo pozabo je utonil, ker enostavno ni izpolnjeval ideje uresničenih »ameriških sanj«. »Ko so pogledali Edisona, so videli uspeh, bil je znanstvenik, ki je svoje talente unovčil, ustanovil uspešno podjetje in obogatel, medtem ko je Tesla ostajal sicer priljubljen in občudovan čarovnik, a okoli svojih idej nikoli ni ustvaril poslovnega modela, saj je bil preveč ves posvečen zgolj ustvarjanju. Ko mu je v kasnejših eksperimentih kdaj spodletelo, pa je sploh hitro odplaval iz zavesti javnosti.« Tesla za sabo tudi ni pustil žene in dedičev kot denimo Edison, da bi njegovo delo promovirali. Za nameček se tudi ni hudoval, ko so njegove ideje uporabljali drugi znanstveniki (denimo Marconi) in z njimi celo obogateli.
Po letih propadanja vendarle muzej
Tako morajo Američani dediščino Nikole Tesle šele ovrednotiti in zaščititi, za kar si prizadeva prav znanstveno središče v Wardenclyffu na Long Islandu, kjer je bil nekoč Teslov laboratorij, nad katerim se je bočil znameniti, nikoli dokončani in kasneje porušeni stolp oziroma oddajnik za brezžični prenos energije (na fotografiji). Na njegovi vrhnji ploščadi se je pozimi naredila plast ledu, ki je k drsanju privabljala okoliške otroke, sicer pa je okolica na čudno konstrukcijo zrla s strahom in občudovanjem, še posebno ko so ponoči iz njega kdaj začele vršati iskre. Tesla ga je dal postaviti prav zato, da bi energijo proučeval v višjih plasteh zraka, kjer je je več.
Alcornova razlaga, da želijo na tem mestu nekega dne odpreti znanstveni muzej in učno središče, posvečeno Nikoli Tesli. Stavba je dolga desetletja propadala in so morali celo zagnati kampanjo množičnega financiranja, da so lahko posest s pripadajočimi stavbami odkupili za okoli milijon dolarjev. S preostankom zbranega denarja so lahko uredili okolico, medtem ko za celovito obnovo in vzpostavitev muzeja še zbirajo sredstva; trenutno se jim nasmiha nekaj subvencij. Jane Alcorn pravi, da kljub temu ne počivajo, saj njihovi predavatelji, dokler ne dobijo svojih prostorov, obiskujejo šole. Žalostna novica je bržkone, da iz tehničnih razlogov nikoli ne bodo mogli rekonstruirati stolpa, ki so ga dediči Teslovih financerjev porušili in z dobičkom od prodanega gradbenega materiala poplačali Teslove »dolgove«.
