Živimo v tako hitrem tempu, da se zdi, da nam bo lepega dne od hitrosti kar »kožo odlepilo«, in vedno bolj brezglavo tavamo med opravili, čustvi ter tono misli. A kako izstopiti iz tega »popolnega« sistema hiperprodukcije informacij? Kako najti stik s seboj, ko pa nas lovke družbe ob poskusu bega vlečejo nazaj? Kako preživeti onkraj območja udobja, ki nas nenehno vabi v lažen objem zadovoljevanja želja in manipulira z našo ranjeno dušo? Je res edina rešitev tragedija, bolezen ali globoka bolečina? Sijoče bitje iz Razazije Miro Žitko pravi, da ni treba čakati te točke.
Osvobodimo se lahko veliko hitreje, kot se zdi. A na poti vase je treba najprej opraviti s strahovi, s katerimi se je Miro soočil že zelo mlad. »Ko sem bil še deček, sem se bal vsega. Tlačile so me more in strah je hromil vsak moj dih. Do noči, ko mi je prekipelo in sem se pognal v gozd pogledat, kdo ta strah sploh je. Bil sem pripravljen na smrtni boj, a pričakalo me je le veliko spoznanje o votlosti strahu. Od takrat naprej se ničesar ne bojim in tekoče živim trenutek,« mi je svojo izjemno izkušnjo zaupal Miro Žitko, ki ga mnogi poznajo kot moža, ki zgradi daleč od ponorelega sveta čisto poceni povsem funkcionalno hišo. Takšno kot iz pravljice o Janku in Metki, le veliko večjo in z udobjem, ki bi mu ga zavidali mnogi potratneži.
»Zamisel, da se odpravim v te prelepe hribe, je zorela dlje in naposled se je življenje le sestavilo tako, da me je v prelepi Razaziji pričakala prava parcela in so se mi odprle možnosti za uresničitev namena, ki pa mi sprva še ni bil povsem jasen,« pove Miro, ki se je nato z otroško predanostjo in navdušenostjo lotil projekta, kako zgraditi iz naravnih in rabljenih materialov poceni, a udobno domovanje. »Prepustil sem se ustvarjalnemu toku in dihal vsak trenutek posebej. Tako je nastala sprva manjša hiška, ki sem jo nato povečal. In vrelec ustvarjalnosti nikakor še ni usahnil,« z nalezljivo navdušenostjo, odprtim srcem in žarečimi očmi pripoveduje Miro.
»Ko je bila hiška končana, sem si zaželel ob sebi nekoga, ki se bo lahko skupaj z mano naužil lepote tega kraja, svobode samooskrbe in ljubezni, ki se poraja, ko je človek v stiku s seboj,« pove in ljubeče pogleda Metko, ki med tem v kuhinji s sanjskim razgledom na okoliške hribe »čara« vegansko kosilo s povsem domačo polento, čemaževo juho z mnogimi dodatnimi zelišči, skrivnostno presno omako in najboljšo regratovo solato. Da o domačem hruškovem soku sploh ne izgubljam besed. »Ko sem se odločila, da mi je mestnega življenja dovolj, me je srce dobesedno samo pripeljalo sem gor. No, pripeljali so me starši, ker so mi želeli pokazati, da nisem edina s takšnimi željami. Ko sva se spoznala, je bila odločitev povsem jasna. Že po štirih tednih sem dihala sveži zrak svobode,« s posebno milim in že skoraj angelskim glasom, ki vibrira globok mir in zbranost, pojasni svoj del zgodbe Metka.
Na mizi me na žlički pričaka trobentica, ki seva ljubečo pozornost in me gane kot že dolgo nič. »Hrane, ki jo pridelava, je dovolj za najine potrebe in še za kakšnega obiskovalca, ki pa jih ni več tako malo. Ljudi, ki si želijo izstopiti iz groznega tempa, je vedno več. Midva pa jim pokaževa, da se da, da samooskrba ni nič nemogočega in da takšen način življenja ne terja posebnih žrtev,« spodbuja Miro, ki meni, da je Slovenija pravi raj za samooskrbo in da bo treba sistemsko začeti razmišljati v to smer. »Življenje na Zemlji postaja vedno bolj negotovo in pomembno je vedeti, kako se povezati z naravo na način, da lahko z njo preživimo. Odtujenost od zakonov narave, ki so v resnici edini zakoni, ki jih človek v svoji biti sprejme, nam povzroča kopico nepotrebnih težav,« meni Miro, ki se v objemu neokrnjene narave in čiste energije, ki ga objema prav na vsakem koraku, intenzivno duhovno razvija.
Ob tem me zanima, kako doživi stik z naravo in ali tudi sam občuti, da se kolektivna zavest spreminja.
»Čutiti je, da se ljudje vedno bolj zavedajo moči, ki ne izhaja iz ega, ampak iz globoke povezanosti z bivanjem. Narava je lahko pri tem čudovita učiteljica, ki nas odpelje nazaj v notranje svetove, ki pa niso le naši. Ko si v sebi, opaziš, kako intimno si povezan z vsem, kar je, in se začneš globoko zavedati, da življenje na Zemlji ne pripada le ljudem, da škodljivo ravnanje ne škoduje le eni generaciji in da je pomembno svoje življenje osmisliti. Prav ta stik s smislom, ki presega želje posameznika, pa te katapultira v objem naravnih zakonov, ki so v svoji osnovi ljubeči,« na moje vprašanje temeljito odgovori Miro, ki ga je predajanje toku življenja obdarilo z neprecenljivim uvidom v dimenzije življenja, kjer ni prostora za strah, le za brezpogojno ljubezen, pretočnost in neskončno ustvarjanje.