Marguerite Yourcenar je bila leta 1980 kot prva ženska izvoljena v Francosko akademijo. Navkljub nasprotovanju nekaterih vidnih članov akademije, med njimi strukturalista Clauda Lévi-Straussa, ki niso pristajali na morebitne ženske članice v instituciji s 364-letno moško zgodovino, je leta 1980 zasedla sedež številka 3. Ob tem je zase zahtevala ločeno žensko stranišče – na vratih je tako pisalo »gospodje in Marguerite Yourcenar«.
Avtorica je po imenovanju postala velika feministična figura, pred tem pa je že zgradila izjemen pisateljski opus, na čelu katerega stojijo kvaziavtobiografija pacifističnega rimskega cesarja Hadrijanovi spomini (1951), zgodovinski roman Opus Nigrum (1968) ter zbirka Temni Piranesijevi možgani in drugi eseji (1984; ti žal niso prevedeni v slovenščino). Nedavno smo v slovenščini dobili zadnji del avtoričinega nedokončanega družinskega triptiha Labirint sveta, ki ga sestavljajo V pobožen spomin, Severni arhivi in Splet večnosti. Triptih, ki je nastajal med letoma 1974 in 1988, ponuja vpogled v genezo ene največjih literarnih osebnosti, obenem pa riše zgodovinski kontekst belgijski aristokraciji in državi. V slovenščini lahko poleg tega beremo še kratki roman Anna, soror... (1981) in romana Milostni strel (1939) in Aleksis ali Študija o brezplodnem boju (1929).
Izvori odločitve
Spominska proza Yourcenarjeve je nekonvencionalna, saj se v manjši meri posveča neposredno avtorici. Labirint sveta razkriva predvsem ljudi, ki so pisateljico oblikovali. V nedokončanem Spletu večnosti se fokus zoži na življenje avtoričinega očeta, krmilo pa prevzameta lepota in duhovna širina pisateljice Jeanne de Reval, s katero se je spoprijateljil oče. De Revalova je na mlado avtorico naredila globok vtis: ob njej Yourcenarjeva ni odkrivala le svoje biseksualnosti, ampak tudi svojo ljubezen do znanja, študija in literature.
Kot Racine, ampak ženska
Pisateljica je Evropo zapustila leta 1939, pred izbruhom druge svetovne vojne. Istega leta je napisala roman Milostni strel, ki ji je v ZDA, kamor se je preselila, prvi prislužil bralsko pozornost in proslavil tipično yourcenarovski, skoraj klasicistični slog – zaradi obvladanosti in izčiščenega sloga Yourcenarjevo pogosto primerjajo z Racinom. Večino svojega življenja je Yourcenarjeva preživela na ameriškem otoku Mount Desert z ameriško akademičarko Grace Frick, ki je njene romane prevajala v angleščino in skrbela za dobre bivanjske in ustvarjalne razmere.
Po selitvi v Ameriko deset let ni napisala niti besede, naposled pa je njeno znanje klasičnih jezikov, poznavanje numizmatike, rimskega prava in drugih vsebin eksplodiralo v Hadrijanovih spominih. Njen uspeh po objavi knjige se je razpihoval še dvajset let, na tem valu pa je nastal Opus nigrum, fikcionaliziran dokument renesančne Flandrije, ki so jo pretresali verski spopadi in kmečki upori. Njeni temeljni deli sta kot grbina in dolina sinusoide: če so Hadrijanovi spomini nastali tik po drugi svetovni vojni, ko se je pretreseni svet zavezal k miru, je Opus nigrum odziv na naslednje obdobje, ko se je ideja rehabilitacije sveta sesula v prah.
Labirint Yourcenarjeve
Prvi del Labirinta sveta, V pobožen spomin, raziskuje genealogijo družine matere Yourcenarjeve, Fernande de Cartier de Marchienne, ki je umrla deset dni po porodu. Delo uvajajo prizori pisateljičinega rojstva, v spominu literarne zgodovine pa ostaja zlasti trezen opis zažiga placente in poporodnega kaosa: »Tista lepa soba je bila videti kot prizorišče zločina.«
Po materini smrti je deklica ostala sama z očetom Michel-Renéjem Cleenewerckom de Crayencourjem (priimek Yourcenar je premetanka očetovega priimka). Oče ni bil Belgijec, ampak Francoz, bil pa je tudi kockar in ženskar. Njegovi figuri je posvečen drugi del triptiha z naslovom Severni arhivi, ki velja za osrednjega. V memoarih skuša Yourcenarjeva razumeti izvore očetovega senzualnega, potepuškega in uporniškega duha, vse tisto, kar je menila, da je prenesel nanjo. Njegova podpora je bila v mladosti zanjo ključna, saj jo je podpiral v vseh literarnih poskusih in plačal objavo prvih dveh pesniških zbirk. Severni arhivi hkrati sledijo navdušujočemu rodovniku očetove družine, ki sega do patricijskega slikarja Rubensa in ponazarjajo krovno zanimanje Yourcenarjeve, namreč Čas.
Skozi ves avtoričin opus se pletejo vprašanja časovnih zakonitosti – premene, homeostaze in propad, krutosti in nepredvidljivosti obstoja. Ko prikazuje gibanja življenja svojih prednikov, ki so po večini pripadali srednjemu in visokemu plemstvu, pred nami na plečih vidnih in nevidnih subjektov razgrinja zgodovino zahodne Evrope, zaznamovano s človeškim genijem (Rubens) in tragedijami (železniška nesreča, ki zaobrne življenje njenega dedka Michel-Charlesa de Crayencourja).
Že v , ki so izšli skoraj štiri desetletja pred trilogijo, avtorica napove stališče svoje literature in svoj odnos do zgodovine: »Prišle bodo nove nesreče, nova razdejanja, zmagal bo nered, a včasih tudi red. Med dvema obdobjema vojne bo zavladal mir; pojmi svoboda, človečnost in pravičnost bodo sem ter tja spet dobili pomen, ki smo jim ga skušali dati.
