»Nekaterim se zdi smešno, da sprintamo za 35. mesto, a to je vendarle Flandrija. Stota izvedba. Nisem bil edini, ki se je rinil naprej. Vsi v tej veliki skupini so bili nemirni in so celo sestavljali sprinterske vlake. Verjetno so mnogi razmišljali, da velja izkoristiti priložnost tudi za nabiranje izkušenj. No, pa dajmo, sem si rekel glede na to, da sem se po 255 kilometrih še dobro počutil. Po nizu dirk je bilo počutje celo najboljše v zadnjem času. Škoda, da sem imel veliko smole prav v ključnih trenutkih dirke in sem zapravil priložnost za kaj več. To je bila pa le moja prva Flandrija. Lepa je in všečna. Praznik kolesarstva, nedvomno,« je Luka Mezgec (Orica GreenEdge) delil navdušenje po jubilejni stoti izvedbi dirke Po Flandriji. Spominsko klasiko je končal v tretji zasledovalni skupini, sedem minut za velikim junakom dneva Petrom Saganom. Druga Slovenca Marko Kump in Luka Pibernik nemara najznamenitejše enodnevne dirke na svetu nista končala. V ženski različici, ki je tudi štela v niz WorldTour, Polona Batagelj (57.) in Špela Kern (89.) dodali slovenski pridih z žensko poklicno zasedbo BTC City Ljubljana. S 30. mestom jo je najbolje predstavila Poljakinja Eugenia Bujak. Tako kot slovaški zvezdnik je tudi žensko različico v mavrični majici svetovne prvakinje dobila Britanka Elizabeth Armistead.
Slovensko Flandrijo je dobil Italijan Fortin
Kot nalašč je ob isti uri potekala tudi slovenska različica Flandrije. Druga izvedba VN Adria Mobil po cestah Dolenjske in Bele krajine je minila z najmočnejšo zasedbo na enodnevnih mednarodnih dirkah na slovenskih cestah v zadnjih letih, slavil pa je Italijan Filippo Fortin. V sprintu dvajseterice, ki je preživela selekcijo čez klance, je na nehvaležnem četrtem mestu končal domačin David Per (Adria Mobil). Med deseterico so bili še Rok Korošec (7., Radenska), Andi Bajc (8., Amplatz) in deseti Gašper Katrašnik (Adria Mobil).
A če vzponi čez Brezovico, Vahto in Dolž še nekaj časa ne bodo pisali legendarnih zgodb, imajo nizki flandrijski griči Kwaremont, Paterberg, Koopenberg in drugi (17 jih prevozijo v 255 kilometrih dirke) status spomenikov s sto tisoč navdušenci ob cestah. »Ob cestah stojijo eden zraven drugega. Z navijanjem pa preglasijo vse dogajanje, saj na cesti ne slišimo več pokanja koles. Tudi nekaj Slovencev z zastavami sem videl. Vsi smo jim hvaležni. No, po tlakovanih odsekih brutalno poka in kar čudežno je, da material vzdrži in ni več nesreč,« se je čudil Mezgec.
Preveč energije v prazno
Tako je spoznal način selekcije, vključno z nevarnostjo. »Že na 120. kilometru sem se za las izognil padcu. Tam jo je verjetno z zlomljeno ključnico skupil Greg Van Avermaet. Na srečo sem zavrl, skočil s kolesa in se rešil, a se mi je veriga čudno ovila okoli verižnika, ko je kolo drselo po cesti. Izgubil sem pol minute in sto mest v koloni. Veliko energije sem porabil, da sem se prebil znova bolj v ospredje. Tu gre energija v prazno,« je Mezgec z žarom opisoval dogajanje.
Pravi, da je, čeprav je novinec, taktično naredil le eno napako. »Pred enim ključnih odsekov na Kwaremont na dvestotem kilometru nisem bil bolj na čelu kolone. Kar nekaj sem čakal in se obotavljal, moral pa bi nemara tudi po jaških mimo. Ostal sem okoli petdesetega mesta v koloni, čez Paterberg (204. kilometer) se je kolona spredaj raztrgala, s klubskim kolegom sva jo potem ulovila, a so potem na vzponu na Koppenberg (210. kilometer) tik pred mano zapeli z obročniki in se ustavili, zato sem moral peš do vrha. Trideseterica s Saganom, Cancellaro in preostalimi se je odpeljala. Kaj so delali potem, nimam pojma. Zanimivo, vedno isti so spredaj. Spoznal sem, da ne odloča samo moč. Spredaj so sami poznavalci terena, taktike, vse imajo naštudirano. Sam sem na prejšnjih dirkah nekaj glavnih odsekov že spoznal, a če zamudiš samo trenutek, se zadaj na elastiki boriš na polno, spredaj pa se vozijo v leru. Tako ohranijo energijo za odločilne trenutke. To, da je po dirki Gent–Wevelgem znova slavil zmago Peter Sagan, pa je fantastika. Najboljša stvar trenutno za kolesarstvo, da zmaguje taka ikona. In legenda Cancellara je bil drugi. Izjemno,« se je razgovoril Mezgec, ki ga sedaj čaka še severni pekel Pariz–Roubaix. »Če sem se Flandrije veselil, pa še vreme nam je služilo, se Roubaixja mnogo manj. Na tlakovanih cestah ne uživam, čeprav imam izkušnje iz gorskega kolesarstva. Ni primerjave. A pravijo, da so kocke na Flandriji še razmeroma nedolžne. Da, hočem pa preizkusiti tudi to.
