Ideje o uporabi naravnih materialov, slovenski izdelavi in lastnih avtorskih motivih je tandem Jagababa razvil do potankosti skozi svoje ročno narejene izdelke. Saša Drobnič Škrjanec in Mitja Škrjanec skrbita, da je vsak kos oblikovan, izrezan, sešit, natančno zložen in dokončan s prefinjenim občutkom do detajlov in podpisan z unikatno prepoznavnostjo. Skrb namenjata tudi podrobnostim, ki zanimajo vedno širše občinstvo – materialom in tudi idejam.
Umetnika v času zagovornikov globalizacije opozarjata na pomen lokalnega. Plavata proti toku, in ko dosežeta cilj, jima to daje toliko večji užitek. Saša meni: »Globalno težje postane lokalno kot obrnjeno.« O grafiki pravi, da je tradicionalna slovenska grahasta kokoš grafično podobna tistim, ki se sprehajajo na angleškem podeželju, ali trendovskim ameriškim v urbanih kokošnjakih. Tistemu, ki ne pozna postrvi, je riba na predpasniku pač riba. Izvor zgodbe je torej lokalen, če kupca ta ne zanima, zgodba preprosto postane zgolj globalna grafika.
Poklon našim babicam
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ozavešča potrošnike, naj bomo pozorni na lokalno pridelano hrano, in Jagababa vsakič vpraša, ali je solata res zrasla na branjevkinem vrtu ali jo je pripeljala iz Trsta. Ali bi lahko tudi ministrstvo za gospodarstvo ozaveščalo potrošnike o izdelkih vsakdanje potrošnje, ki so narejeni v Sloveniji? »Zelo bi bila vesela, če bi me stranka sama od sebe vprašala, ali je izdelek narejen v Sloveniji ali sem ga uvozila iz Kitajske,« pravi Saša. Pomembno je, da je izdelek narejen doma, v majhni delavnici na Dolenjskem. In prav zato osrednji motivi kolekcije Jagababa ostajajo ribe, kokoši, pike in rože, ker nas še vedno spominjajo na domače slovensko okolje, ljudje jih imajo radi. Polni so spominov iz otroštva. Saša pojasnjuje: »Na babičinem vrtu so se pasle kokoši, babica je vedno nosilo ruto s pikami, okoli hiše so se spomladi bohotile potonike, pozneje alojzijeve lilije, ki so potem krasile jedilno mizo. Češnjevi cvetovi pa so oznanjali, da bomo otroci spet plezali po drevesu in se sladkali s češnjami. Ded nam je pripovedoval zgodbe, kako so pozimi na Radenskem polju iz ledu pobirali ribe in jih v košarah nosili gospodinjam.«
Motive, ki so že na bombažnih kuhinjskih krpah, prtičkih, predpasnikih za otroke in odrasle, namiznih tekačih, prevlekah za blazine, nakupovalnih torbah, prenašajo na nove izdelke. Nastali so lanene vrečke, košarice za kruh in pogrinjki. Pravkar razvijata kolekcijo posteljnine in zaves z novim motivom. Ta bo obudil zgodbo, ki smo jo mogoče nekateri že malo pozabili. Nov motiv bo spet nostalgično zaznamovan, a izdelki bodo primerni za vsakdanjo uporabo v sodobnem življenju in okolju.
