V zgodovini umetnosti druga polovica 20. stoletja predstavlja obdobje nenehnih kršitev veljavnih likovnih konvencij. Ravno ti pogledi čez, ki so pogosto povzročali zgražanje stroke in publike, so postali gonilo razvoja. Vsaka avantgarda pa nekoč postane klasika, pravijo, in vsaka generacija ustvarjalcev je v preteklih 70 letih doživela svoj uporniški trenutek.
Neprilagojeni eklektik
V naši okolici velja za enega najradikalnejših neprilagojencev in ekletikov hrvaški umetnik Ivan Kožarić, ki neprekinjeno ustvarja več kot šestdeset let. V Mestni galeriji v Ljubljani je na ogled pregledna razstava V čudovitih razlikah Enotnost!, ki prikazuje različne epizode in segmente njegovega plodnega delovanja. Postavitev je ravno prav didaktična, da neukega obiskovalca tudi brez pretiranih narativnih pisarij o življenju in delu popelje v formalno skop, a skrajno asociativen Kožarićev imaginarij, hkrati pa postreže z nekaterimi sočnimi zgodbami o njegovih preteklih obiskih v Ljubljani. Kožarić je tu prvič razstavljal leta 1957, skupaj s slikarjem Ivom Dulićem, s katerim sta zasedla prostore nekdanjega Jakopičevega paviljona. A sodeč po odzivih v knjigi vtisov slovenska javnost očitno ni bila pretirano naklonjena njegovemu skrajnemu minimalizmu in abstrahiranju kiparskih oblik. Med drugim so mu ljudje očitali nedoslednost pri oblikovanju človeških figur.
Kožarić je bil vselej pred svojim časom. Je eden redkih, ki bi ga lahko mirne duše uvrstili med ustvarjalce kiparskega visokega modernizma in hkrati med konceptualistične nihiliste. Ta dva pola se skozi njegovo kariero nenehno izmenjujeta in sobivata. Razstava prikazuje vse to: kipe, bodisi odlite v žlahtni kovini bodisi modelirane v mavcu, instalacije iz odpadnih materialov, risbe in slike, slogane in predloge javnih intervencij. Prav slednje zasedajo pomembno mesto v avtorjevem opusu. So odraz njegovega ludizma, pompoznosti in utopizma, zaradi česar večina ni bila izvedena. Zelo poljudni in življenjski so tudi njegovi motivi, na primer predlog za Spomenik točajki (1973), elementarno modelirano skulpturo, ki bi morala doseči višino mestnih zgradb. Megalomanska skulptura Imenujte jo, kakor hočete (1971) prikazuje amorfno futuristično formo, ki zlovešče kot tujek prekriva zagrebški bulevar. Poleg tega so predstavljeni najdeni »ready made« predmeti ali izvirno oblikovane minimalistične male plastike, ki so nenehno v procesu in nikdar zares dokončane.
Zrcaljenje fenomenov časa
Kožarić je avtorsko pot začel kot kipar in se nato povezal s protokonceptualistično skupino Gorgona, ki je s svojimi nekonvencionalnimi praksami v zgodnjih 60. letih kljub relativni obrobnosti pretresla uniformni svet umetniškega akademizma. Kasneje je ponovno ustvarjal samostojno in hitro dosegel kultni status tako v lokalnem kot mednarodnem prostoru. Deloma zaradi neomajne drže nepredvidljivega umetnika, ki nenehno ustvarja z vsem, kar mu pride pod roke, ter zaradi specifičnosti osebnega izraza. Pri tem nenehno vzpostavlja tanko mejo med eksluzivnostjo genija (česar koli se dotakne, postane umetnina) in deklarativno pripadnostjo družbenemu obrobju (izbira motivov in materialov).
Kožarićeva dela ne ponujajo hitrih in dokončnih zaključkov, ampak sta v njih vselej prisotna dvom in svojstven humor. V njih se zrcalijo številni fenomeni današnjega časa, zaznamovanega z vizualno polucijo in množičnimi mediji. Avtor se izraža s preprostimi znaki, kjer je reprezentacija stvarnosti le v grobem nakazana, zato so njegova dela izrazito asociativna in odprta za interpretacije. V času poplave vizualnih podob (izdelki reklamne industrije) se je odločil za skrajno nasprotje, za redukcijo jasnih motivov. Ivan Kožarić je tako nenehno izražal subverzivni odnos do spreminjajočega se sveta bleščavih podob in produktov, ki je usodno definiral današnjo materialistično potrošniško družbo.
