Dolga in težka bolezen je včeraj v Budimpešti vzela življenje enega zadnjih literarnih pričevalcev iz koncentracijskih taborišč, prvega madžarskega Nobelovega nagrajenca za književnost (v letu 2002) Imreja Kertésza. Leta 1929 rojenega pisatelja je švedska akademija nagradila za njegov opus, v katerem je »krhko izkušnjo posameznika zoperstavil barbarski arbitrarnosti zgodovine«. Kmalu po nagradi smo v slovenščini dobili prevoda dveh njegovih ključnih del, romanov Kadiš za nerojenega otroka in Brezusodnost.
Eden zadnjih odmevnejših javnih nastopov Kertésza, ki se je leta bojeval s parkinsonovo boleznijo, je bil januarja 2009, ko je skupaj z Borisom Pahorjem, s katerim delita izkušnjo preživetja taborišč smrti, nastopil pred občinstvom pariškega gledališča Odéon-Théâtre de l'Europe. Madžarskega lavreata so namreč pri štirinajstih letih skupaj z drugimi madžarskimi Judi deportirali v Auschwitz in kasneje Buchenwald. Zanesljive smrti ga je rešilo nikoli pojasnjeno dejanje, ko je neznana oseba v njegovo taboriščno kartoteko napisala, da je umrl, medtem ko je bil v taboriščni bolnišnici.
Na prvi pogled sorodna izkušnja madžarskega in slovenskega pisatelja pa je vendarle dala dva zelo raznolika premišljevalca holokavsta in sveta po njem. Pahor je namreč postal emancipiran in politično ozaveščen upornik, Kertész pa ostal resignirani literarni premišljevalec smisla, na kar je močno vplivalo dejstvo, da je Madžarska po vojni zakorakala v novo diktaturo. »Po Auschwitzu vsaka diktatura vsebuje možnost Auschwitza,« je dejal pred nabito polnim pariškim avditorijem.
Tudi njegov vzpon na literarni Parnas ni bil brez preprek. , ki je izšla šele leta 1975, ko sta se režim in cenzura nekoliko upehala, je celo urednik označil za »nekoliko trpek« roman. »Odgovoril sem, da je res nekoliko trpek, ker o Auschwitzu ni mogoče napisati veselega romana.« Poleg pisateljevanja se je ukvarjal tudi z novinarstvom in prevajanjem; poskrbel je za prevode številnih temeljnih nemških del v madžarščino (Nietzscheja, Freuda, Wittgensteina).
