Športniki vedo, kako pomembno je trdo delo. In tisto, kar jim včasih ne ustreza najbolj, se pogosto izkaže za najkoristnejše. Treningi na atletskih stadionih so običajno najtežji, a tudi najučinkovitejši. Brez njih ni uspeha, pravijo atletski šampioni.
Maruša Mišmaš, tekačica in obraz projekta Moja olimpijska norma, je svojo olimpijsko normo prvič odtekla maja lani na mednarodnem mitingu v Bratislavi. Svojega teka na 3000 metrov z zaprekami se še danes zelo dobro spominja: »Ko smo se pripravljali na start, je začelo deževati, a me to ni zmotilo. Večino teka sem odtekla sama, zelo dobro sem se počutila. Vedela sem, da sem odlično pripravljena. Bila sem na poti do zelo dobrega rezultata, vse do zadnje vodne ovire, ko sem se spotaknila in padla. Nisem se predala, kljub bolečinam v gležnju sem premagala ciljno ravnino in izpolnila olimpijsko normo.«
Njen trud je bil poplačan, a spanja na lovorikah si Maruša se zdaleč ni privoščila. Brez sistematičnega treninga ni uspeha in naporne priprave si bodo sledile skorajda vse do potovanja v Rio de Janeiro. »Začela sem se zavedati, da ne tečem zgolj zase, ampak za vse, ki me spremljajo. Olimpijske igre spremlja velika množica navijačev in želim se potruditi zanje. Zagovarjam športne vrednote in upam, da mi bo uspelo privabiti še koga, da postane bolj športno aktiven. Moja olimpijska norma je odličen projekt, pri katerem bo mogoče začutiti obilo olimpijskega utripa,« razmišlja Mišmaševa. Mlada atletinja teče dvakrat na dan, štirikrat na teden vadi na stadionu v Ljubljani, sicer večinoma trenira v Grosuplju, kjer živi. Pravi, da se treningov na stadionu nikoli ne naveliča, prej nasprotno, v njih uživa.
Tudi v vlogi trenerja je lepo
Najboljši slovenski maratonec vseh časov Roman Kejžar se lahko pohvali s kar tremi udeležbami na olimpijskih igrah: v Sydneyju, Atenah in Pekingu. Spominja se, da je dosegel dve 'prvi' olimpijski normi – eno je dosegel, a potem ni šel na olimpijske igre, drugo izpolnjeno olimpijsko normo pa je leta 2000 kronal z nastopom na olimpijskih igrah v Sydneyju.
»Tistega leta je bilo v disciplini maraton še posebno težko doseči normo, teči je bilo treba pod dvema urama in štirinajst minut. Vse svoje moči sem usmeril v program treninga, kar se mi je obrestovalo – na maratonu v Torinu. Tek mi je bil pisan na kožo, rahlo je deževalo, konkurenca je bila vrhunska,« se spominja Roman Kejžar.
Prihaja iz časov, pravi, ko so bili maratonci precej aktivnejši in so bolj garali kot današnja generacija. Niso imeli osebnih telefonov, računalnikov in druge tehnologije: »Sto sedemdeset kilometrov na teden za nas ni bilo nikoli preveč, v bistvu je bil to zame regeneracijski teden, medtem ko danes tekači redko pretečejo tolikšno razdaljo na teden.« Brez stadiona ni atletike, pravi sogovornik: »Tudi zdaj, ko sem trener in rekreativec, se zelo rad vračam na atletski stadion in naredim kakšen kakovosten trening. To je poleg ceste moj najljubši teren. Tovrstni treningi so najbolj naporni, a imajo tudi največji učinek in so najkoristnejši. Brez stadiona ni dobrih tekaških oziroma maratonskih rezultatov.«
Da so olimpijske igre nekaj posebnega, se strinja tudi nekdanji smučar Jure Košir. Tudi njemu je tek na neki način spremenil življenje: »Iskal sem vadbo, ki mi bo v užitek in zaradi katere bom prišel v boljšo kondicijo. Pri štiridesetih sem to našel. Prej nisem bil navdušen nad tekom, zato sem se ga lotil strogo zmerno in brez tekmovalnih ambicij.«
Danes ljubiteljski tekač najraje teče v naravi, ko pa se je pred leti pripravljal na svoj prvi maraton, je Jure veliko treniral tudi na stadionu. »Raznih testiranj in časovnih omejitev sem imel v svoji karieri ogromno, zato nikoli ne tekmujem s časom. Kot tekač se držim načela, da sem telesno aktiven in stalno v gibanju,« pravi promotor zdravega načina življenja.