Na šest let zaporne kazni in plačilo štiri tisoč evrov denarne kazni je sodnik Marko Brišnik oktobra lani na celjskem okrožnem sodišču zaradi tihotapljenja prepovedanih drog in sodelovanja v hudodelski združbi obsodil Velenjčana Marijana Pintariča, upokojenega rudarja z dobrimi 900 evri pokojnine. Poleg tega bo moral, če bo sodba postala pravnomočna, v proračun nakazati 10.000 evrov, kolikor naj bi s kaznivimi dejanji tihotapljenja prepovedane droge pridobil protipravne premoženjske koristi. Sodišče mu je prav tako, glede na njegovo premoženjsko stanje, naložilo plačilo sodnih stroškov in takse, za povrh pa so mu zasegli tudi osebni avtomobil znamke mercedes benz, s katerim je iz Nizozemske pred dobrima dvema letoma pretihotapil skoraj dvanajst kilogramov amfetaminov.
Pintarič se je na sodbo pritožil, njegovo pritožbo pa je včeraj javno obravnavalo celjsko višje sodišče. Pintarič je sicer v priporu in se obravnave ni udeležil, prav tako ni bilo njegove zagovornice, zato je sodnik poročevalec Andrej Pavlina zgolj povzel celotno sodbo in pritožbo.
Z mercedesom po amfetamin
Spomnimo, da so konec avgusta pred dvema letoma na zatožno klop celjskega sodišča poleg Pintariča sedli še Rok Miklavžin, Boris Bulić, Jasmin Sadić, Senad Galić, Aleksander Matić in Simon Pretnar, ki jih je obtožnica bremenila preprodaje drog v hudodelski združbi. Bulić, Sadić, Galić, Matić in Pretnar so krivdo priznali in s tožilcem Edvardom Ermencem sklenili sporazum o priznanju krivde ter bili obsojeni na večletne zaporne kazni. Šele na predobravnavnem naroku je krivdo priznal tudi Rok Miklavžin, lastnik bara Rok v Velenju, kjer so na veliko razpečevali in nekateri tudi uživali prepovedane droge. Tožilec je zanj predlagal enotno kazen šest let in deset mesecev zapora ter 1500 evrov denarne kazni. Edini, ki krivde ni priznal, je bil Pintarič, ki je poskušal sodnika prepričati, da je v hudodelsko združbo zašel povsem po naključju.
Čeprav kot upokojeni rudar prejema spodobno pokojnino, se je tudi po upokojitvi, kot je povedal, ukvarjal tako s polaganjem keramike, gradbeništvom kot tudi prodajo sveč. A mu očitno tudi to ni bilo dovolj, zato se je spečal z Miklavžinom in bil njegov »kurir«. Dejal je, da je enkrat pod sedeži avtomobila, ki ga je pred neko tovarno na Nizozemskem pustil odklenjenega, opazil dva paketa, zavita v alu folijo, a ju ni odpiral in tudi ni vedel, kaj je v njiju, temveč se je z njima odpeljal v Slovenijo.
Kilogram pice in nekaj knaufa
A mu sodnik Brišnik tega, da ni vedel, kaj je v njiju, ni verjel. Tožilstvo je namreč zbralo dovolj trdnih dokazov, da ni bilo tako. Iz prisluhov telefonskim pogovorom je bilo namreč mogoče razbrati, da sta se Miklavžin in Pintarič, ko je »roba« prispela, sporazumevala v šifrah. Povečini sta govorila o keramiki, knaufu in tudi picah. Prav tako je država tajnim agentom namenila 40.000 evrov, da so lahko navidezno odkupovali drogo.
Pintarič je amfetamin iz Nizozemske vedno vozil sam, z lastnim mercedesom, medtem ko so bili drugi člani združbe del mednarodnega kriminalnega podzemlja in so s pomočjo celjskega avtoprevozniškega podjetja organizirali prevoz droge, s katero so oskrbovali tudi velik del odvisnikov na Celjskem. Pred dobrima dvema letoma pa so se ujeli v past, ko so iz Slovenije v Veliko Britanijo legalno organizirali prevoz sladoleda. A ko so tamkajšnji policisti pregledali tovornjak, so med sladoledom odkrili kar 18 kilogramov kokaina. Pintaričeva zagovornica je v pritožbi problematizirala predvsem izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov, ki da so bili izvedeni nezakonito, in spomnila, da je bil sodnik Brišnik s temi nezakonitimi dokazi okužen. S tem manevrom je poskušala sodnika zamenjati že na prvem predobravnavnem naroku, a ji ni uspelo. Ali bo višje sodišče prvostopenjsko sodbo potrdilo ali jo morebiti razveljavilo oziroma zavrnilo, bo znano čez mesec dni, ko bodo vsi vpleteni razsodbo prejeli v pisni obliki.
