Enajsti marec bo prišel v korejsko zgodovino kot dan, ko je Kim Džong Un ukazal severnokorejskim raketnim enotam, ki naj bi bile oborožene z jedrskimi konicami, »naj bodo v stalni pripravljenosti za preventivni napad z jedrskim orožjem na Južno Korejo«. Omenjeni ukaz je vsaj v simboličnem smislu pomenil prelom z dosedanjo severnokorejsko vojaško doktrino, ki je predvidevala uporabo jedrskega orožja samo v primeru napada na Severno Korejo.
Preventivni napad kot nova doktrina
Kim Džong Un se je vsaj javno odločil za posnemanje izraelske doktrine ofenzivnega nastopa oziroma preventivnega napada. Vprašanje, na katero (še) ni dokončnega odgovora, je, ali so iracionalne grožnje, ki jih izrekajo v Pjongjangu, na primer »uničili bomo Seul« ali pa »z vodikovo bombo bomo izbrisali New York z obličja zemlje«, sploh resne oziroma koliko so le del skrajne psihološke vojne, ki jo nepredvidljivi trideset in nekaj let stari najvišji severnokorejski vodja vodi proti ZDA in Južni Koreji, odkar je na oblasti nadomestil svojega očeta Kim Džong Ila. Na dlani je, da mladi severnokorejski firer pretirava in da Severna Koreja v tem trenutku (še) nima jedrskega orožja, ki bi lahko doseglo celinski del ZDA, lahko pa ogrozi Južno Korejo in Japonsko, največji ameriški zaveznici v vzhodni Aziji.
Z najnovejšim stopnjevanjem groženj so v Pjongjangu odgovorili na nedavno uvedbo doslej najhujših gospodarskih sankcij proti Severni Koreji na podlagi resolucije 2270 varnostnega sveta OZN (ta je bila sprejeta soglasno, torej tudi s podporo dveh Severni Koreji doslej naklonjenih držav, LR Kitajske in Rusije), kot tudi na začetek najobsežnejših vojaških vaj južnokorejske in ameriške vojske v Južni Koreji po korejski vojni (1950–1953). Po mnenju severnokorejskega vodstva naj bi bile omenjene vojaške vaje, ki sicer potekajo vsako leto, uvod v napad na Severno Korejo. Potekale bodo osem tednov oziroma do konca marca, na njih pa sodeluje okoli 300.000 južnokorejskih in 17.000 ameriških vojakov ter velik del ameriške tihomorske flote, v kateri je tudi ena največjih ameriških letalonosilk. Takšne koncentracije orožja na tem območju ni bilo že od korejske vojne, zato je hudo vznemirjenje v Pjongjangu do neke mere razumljivo. Letos namreč, vsaj po pisanju južnokorejskih medijev, omenjene vojaške vaje prvikrat doslej niso le defenzivne, ampak predvsem ofenzivne, saj bodo simulirali napad na severnokorejske vojaške in jedrske zmogljivosti ter zajetje najvišjega severnokorejskega vodstva.
Vprašanje vrstnega reda
Sedanja kriza zaupanja na Korejskem polotoku je v največji meri posledica dejstva, da ZDA in Severna Koreja niso vzpostavile vsaj minimalnega zaupanja in vzajemnega spoštovanja različnosti državnih političnih sistemov. Vsa dosedanja pogajanja, da bi se Severna Koreja odpovedala jedrskemu orožju, so propadla v bistvu zato, ker so ZDA vztrajale, da se mora Severna Koreja najprej odpovedati orožju, šele nato se bodo začela pogajanja o podpisu mirovnega sporazuma in ameriškem diplomatskem priznanju DLR Koreje, v Pjongjangu pa so vztrajali pri obratnem vrstnem redu.
Velika ovira za rešitev tega vprašanja je dejstvo, da se je korejska vojna leta 1953 končala s sporazumom o premirju, ne pa tudi z mirovnim sporazumom. Tehnično gledano sta Severna in Južna Koreja še vedno v vojni. Severna Koreja je zato na vseh dosedanjih pogajanjih zahtevala podpis mirovnega sporazuma, ameriško diplomatsko priznanje in garancije, da bodo ZDA sprejele DLR Korejo in njen politični sistem takšen, kot je. Do tega dogovora ni nikoli prišlo. Glede na to, da so ZDA posebej od nastopa predsednika Georgea Busha mlajšega aktivno podpirale spremembe režimov, za katere so novi konservativci menili, da ne ustrezajo njihovim ideološkim in političnim kriterijem, so se severnokorejski politiki počutili vse bolj ogrožene. Kim Džong Un je tako prišel do sklepa, da zgolj posedovanje jedrskega orožja zagotavlja preživetje DLR Koreje, njenega političnega sistema in vodstva.
Že leta 1994 sta Clintonova administracija in Severna Koreja dosegli načelni sporazum, da se bo Koreja odrekla jedrskemu orožju v zameno za gospodarsko pomoč in normalizacijo političnih odnosov. Ker do slednjega ni prišlo, se je Severna Koreja odrekla moratoriju na preizkušanje jedrskega in raketnega orožja, predsednik Bush pa je v odgovor Severno Korejo leta 2002 uvrstil med države »osi zla« (Iran, Irak in Severna Koreja). Potem ko je Severna Koreja leto kasneje odstopila od sporazuma o prepovedi širjenja jedrskega orožja in sporočila, da razpolaga z jedrskim orožjem, je kitajska diplomacija organizirala šeststranska pogajanja (Severna Koreja, Južna Koreja, ZDA, Kitajska, Japonska in Rusija) z namenom, da bi se Severna Koreja vendarle odpovedala jedrskemu orožju. Ker na pogajanjih ni prišlo do dogovora z ZDA, je Severna Koreja zapustila poganja. Kljub temu je po posredovanju kitajske diplomacije leta 2005 prišlo do novega formalnega dogovora o tem, da se bo Severna Koreja odpovedala jedrskemu orožju. V Pjongjangu so znova vztrajali, da morajo najprej z ZDA skleniti sporazum o nenapadanju in normalizaciji odnosov. Ker so v Washingtonu še naprej vztrajali pri obratnem vrstnem redu, so pogajanja znova propadla.
Rakete, laži o bombah in zapiranje
Po propadu tako imenovanih šeststranskih pogovorov leta 2008 o tem, da bi se Severna Koreja v zameno za diplomatsko priznanje in gospodarsko pomoč odrekla jedrskemu orožju, so začeli v Pjongjangu pospešeno razvijati jedrsko in raketno orožje. Leta 2012 so v ustavo celo zapisali, da je »Demokratična ljudska republika Koreja jedrska država«. Doslej so opravili štiri poskuse z jedrskim orožjem, zadnji poskus, domnevno z vodikovo bombo, so opravili januarja letos. Kim Džong Un je svetovno javnost presenetil tudi s trditvijo, da so izdelali miniaturno vodikovo bombo, ki jo je mogoče namestiti na jedrsko konico. Vojaški strokovnjaki o tem dvomijo, saj eksplozija zadnje jedrske bombe ni povzročila takšnih seizmičnih učinkov, kot jih običajno sprožajo eksplozije vodikovih bomb; dvomijo tudi, da je severnokorejskim strokovnjakom uspelo izdelati dovolj natančno medcelinsko raketo in miniaturno atomsko bombo, ki bi zdržala hude tresljaje in visoke temperature ob izstrelitvi rakete; vprašanje je tudi, ali so res uspešno izstrelili raketo srednjega dosega s podmornice, s čimer bi vsaj teoretično lahko ogrozili ZDA. Severna Koreja ima namreč približno 70 podmornic.
Skladno z naraščanjem napetosti so se v Južni Koreji začeli vse bolj krepiti dvomi, ali bodo ZDA res pripravljene za vsako ceno braniti Južno Korejo in se zaradi nje celo spustiti v jedrsko vojno. Vodja vladajoče stranke v parlamentu Won Joo Cheol meni, »da si Južna Koreja od ZDA ne more vsakič, ko dežuje, sposoditi strateškega dežnika, ampak mora imeti dežni plašč vedno pri roki«. Tako meni tudi 67 odstotkov Korejcev, ki se strinjajo, da mora Južna Koreja čim prej razviti lastno jedrsko orožje. Južna Koreja oziroma njen bivši voditelj, diktator in general Park Chung-Hee je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja razmišljal o lastnem jedrskem orožju, čemur pa so Američani odločno nasprotovali. To naj bi, kot trdijo nekateri zgodovinarji, generala tudi stalo glavo. Sedanja južnokorejska predsednica in njegova hči Park Geun-Hje za zdaj temu odločno nasprotuje. Če bi se Južna Koreja odločila razviti lastno jedrsko orožje, bi temu, kot ocenjujejo analitiki, kljub velikemu odporu v javnosti sledila tudi Japonska. Poznavalci trdijo, da bi ga zaradi visoke tehnološke razvitosti obeh držav lahko izdelali v dobrem letu dni. To bi povsem spremenilo dosedanje strateško ravnotežje sil v Aziji, tako v Washingtonu, Pekingu kot Moskvi pa bi se soočili z dejstvom, da namesto ene države z jedrskim ožjem na Korejskem polotoku in v vzhodni Aziji z njim razpolagata dve oziroma celo tri.
Pritisk Kitajske
V Pekingu so zato vse bolj nezadovoljni pa tudi neprizanesljivi do severnokorejskega vodstva, čeprav je doslej veljalo, da je Kitajska največja zaveznica Severne Koreje. Kitajska diplomacija je tako skupaj z rusko glasovala za resolucijo o uvedbi gospodarskih sankcij proti Severni Koreji. Najnovejše sankcije so najostrejše doslej, saj uvajajo delno trgovinsko in gospodarsko blokado Severne Koreje. Na Kitajskem in v Rusiji, dveh državah, ki mejita na Severno Korejo, kategorično zahtevajo, da se odpove jedrskemu orožju. Čeprav je Severna Koreja ekonomsko povsem odvisna od Kitajske, pa v Pjongjangu še zdaleč ne popuščajo. Zavedajo se namreč, da niti Peking niti Moskva ne moreta dopustili, da bi Severna Koreja pokleknila pod težo sankcij. V primeru njenega kolapsa bi po vsej verjetnosti prišlo ali do nove vojne ali do združitve Korej pod ameriškim tutorstvom, na kar pa niti Kitajci niti Rusi ne bodo pristali pod nobenim pogojem.
V Pekingu pa tudi v Moskvi poudarjajo, da je edini izhod iz sedanje krize prekinitev groženj in obnovitev šeststranskih pogajanj. V tem primeru bi se morale ameriške čete v okviru mirovnega sporazuma postopoma umakniti iz Južne Koreje, nadaljeval pa naj bi se tudi proces postopne združitve Korej. Ti predlogi so zaenkrat še zelo visoko v zraku, saj bi zahtevali bistveno spremembo ameriške politike »premika k Aziji«, ki jo je leta 2011 razglasila Obamova administracija, Hillary Clinton kot državna sekretarka pa je bila njena glavna zagovornica. Z zornega kota Pekinga pomeni ta politika predvsem poskus zadrževanja vzpona Kitajske. Rešitev korejskega vprašanja bo zato mogoča samo pod pogojem, da bodo ZDA priznale Kitajski enakovreden status v Aziji, na kar v Washingtonu (še) niso pripravljeni. V primeru, da bo Hillary Clinton postala nova ameriška predsednica, bo to še manj verjetno, saj je njen glavni zunanjepolitični cilj »ohraniti ameriški primat v svetu za vsako ceno«. ZDA bi v primeru rešitve korejske krize izgubile sedanji odločujoč vpliv v vzhodni Aziji, kjer sta pod njenim strateškim dežnikom dve doslej najbolj trdni zaveznici, Južna Koreja in Japonska. Korejski polotok je samo eno od stranskih bojišč te globalne strateške igre, ki bo očitno še dolgo nevarno obremenjevala mednarodne odnose.
