Toda to nikakor ne pomeni, da predstava svoje predloge ne jemlje skrajno resno. Prav nasprotno, z besedilom ves čas stopa v sila dejavno razmerje ter njegovim motivom – naj gre za vsebino posameznih prizorov ali pa širši tematski okvir – išče ustrezen odrski odsev: nenehno ga torej »prevaja« v osamosvojen gledališki jezik, nekakšen slovar podob in znakov s povsem lastno dinamiko, ki ga nadvse usklajeno soustvarjajo igralski nastopi, groteskno poudarjena maska, natančni kostumski označevalci, tehtno dozirana zvočnost, kabaretno obarvana glasbena oprema ter likovno učinkovita, povedna scenografija, ki je hkrati razkošna in izčiščena – resnično fascinantna je na primer zasnova prizora v pisarni, z visokimi skladovnicami papirja v morju pomečkanih ostankov, toda nič manj dognani niso niti drugi deli predstave, naj gre za uvodno amorfno množico v nekakšno močvirje pogreznjenih »nosorogov«, ki z zlovoljnim nosljanjem in nepovezanimi stavki pričakajo gledalce med vstopanjem v dvorano, ali pa sklepno fresko osamljenega Bérengerja sredi ogromne prazne sobe. Tvorna (in glede na vsebinske poudarke besedila smiselna) je tudi vpeljava figure pripovedovalca, ki skozi večino predstave prebira replike namesto samih oseb, sicer sočasno prisotnih na odru; nemara jo lahko razumemo kot odmev vprašanja o svobodni volji in (ne)moči posameznika v razmerju do okolja.
Rezultat teh intervencij in iskanj »čistih« gledaliških vzporednic predlogi pa se na koncu zazdi nekam paradoksalen. Ker se predstava vseeno ne odreče besedilu (kar bi bilo lahko bolj izzivalno), namreč prihaja do nepotrebnih podvojitev: v razločnosti, ki občasno že meji na ilustrativnost (z všečnimi popevkami vred) se neizogibno izgublja večplastnost teksta, tok celote se vse bolj razblinja v ohlapno zaporedje posameznih točk; številne reference se pomikajo proti meji plakatnega, arhitekturne kompozicije v dekorativnost, do skrajnosti stilizirana igra v koketiranje. Tako se naposled zazdi, da gre bolj za nekakšne »vaje v slogu« na temo Ionesca, ki so na poti do popolnosti nekje pozabile bistvo svojega izhodišča, a tega v svoji samozadostnosti niso niti opazile.