Mislim, da je Slovenija povsem zadovoljiv prostor, je pa res, da se hitro znajdeš na točki, ko ne gre več naprej. Predvsem je treba najti način, kako pluti nad gladino in ostati svež. V bogatejših kulturnih okoljih je manevrski prostor večji, ampak umetnikom zato ni nič lažje. Še vedno se morajo znati prebijati. V Sloveniji je mogoče priti do hitre prepoznavnosti, vendar se možnosti za kakovostno ustvarjanje tudi hitreje izpojejo. Ustvarjalec se hitro zasiti, publika pa si vedno želi kaj novega.
Morda je to razlog, da je osip umetnikov največji prav med tako imenovano srednjo generacijo.To se mi zdi pomembno vprašanje. Obstaja več scenarijev. Če se umetnik načrtno promovira v mednarodnem prostoru in če mu uspe, je načeloma na konju. Za umetnika, kot sem jaz, ki ostane v domačem prostoru, obstaja nevarnost, da se zapre v lasten slog; preostane le še nekakšna ilegala. Hočem reči, da je dobro za nekaj časa zapustiti področje in se prezračiti. Sam se, upajoč na svežo substanco, zatečem h glasbi ali pisanju. V principu zame umetnost ni zelo drugačna od sestavljanja in podiranja lego kock. Ko ne gre več naprej, je treba shemo razdreti in začeti znova. Po drugi strani je naš prostor zelo ploden za ustvarjanje, v njem deluje neverjetno število vrhunskih umetnikov. Ker je fizično majhen, je treba paziti samo na to, da ne dušimo drug drugega.
Ste se vi dovolj pojavljali v mednarodnem prostoru?Absolutno bi si želel več mednarodnega sodelovanja, čeprav je treba vedeti, da zunanji trg zahteva večjo produkcijo in sposobnost prilagajanja. Ni toliko prostora za eksperimentiranje, saj se trži umetnikova prepoznavnost. To pa je dvorezen meč, vsaj zame, ki nimam velike produkcije in sem naravnan prav k preizkušanju novega. Zame je bil že lep dosežek, da je moji sliki odkupila Evropska centralna banka.
Kaj menite o nagradah?Nisem jih prejel veliko. Prve, Plečnikove nagrade, ki sem jo prejel za izjemne dosežke na področju oblikovanja na srednji oblikovni šoli, se še vedno rad spominjam. Vendar ustvarjalnosti ne pogojujem z nagradami, čeprav je res, da nagrada Prešernovega sklada daje veliko potrditev, ne samo meni, ampak prav slikarstvu nasploh.
V vaših novejših delih se redno pojavljata sled metafizike in svojstveni minimalizem. Menite, da z redukcijo posameznih elementov povečujete učinek?Morda gre samo za občutek, da reduciram. Nekdo, ki očitno dobro pozna moja dela, je pripomnil, da bi se veljalo podati v abstraktnejše vode, se umakniti od nadrealističnih nastavkov. Moram reči, da to kar drži. Toda kako izpiljene podobe razstaviti na abstraktne? Trenutno zamisli cepim v strukturo repetitivnih elementov, kakor da bi s kloniranjem enega pomena v mnoštvo drugih želel pretiravati s potrjevanjem resnice. Tudi do nežnih in mehkih lazurnih nanosov nisem več milosten.
Pa vendar je v vaših delih pogosto prisoten duh klasicizma. Slike bolj spominjajo na de Chirica kot na abstraktno umetnost.Seveda, ti vplivi so bili vedno prisotni. Težava je v tem, da je z vsem, kar me zapeljuje, težko manevrirati. Kako izpeljati koncept, pri tem pa sebe ohraniti celega? Skozi izkušnje neko slikarsko obdobje prepoznavam v treh pomenljivih fazah. Najvznemirljivejša je prva, ko še ni jasno, kako bo umetnina nastala, tudi postopkov, za katere si se odločil, ne poznaš dovolj. Vse, kar šteje, je obsesivni zagon. V drugi fazi postanejo ti postopki vse bolj domači in rutinirani. Slike postajajo tehnično boljše, vendar izgubljajo prvotno zaljubljenost. V tretji fazi pa vse skupaj postane utečen protokol: prodaja steče, ljudje so zadovoljni, jaz pa na trnih, ker je že zdavnaj zmanjkalo substance. Tedaj vsaka slika postane enaka prejšnji, element presenečenja pa se izgubi. Trenutno je v hiši veselje, saj se nadejam prepričanju, da sem spet v prvi fazi novega obdobja.
Tudi monografija iz leta 2007 jasno pokaže, da so se pristopi nenehno spreminjali. Kako je na razvoj vplivala likovna akademija, kjer verjetno niso bili veseli tistega zgodnjega klasicizma?Ne, niso ga bili veseli. Na to, da sem preskakoval z enega brega na drugega, me je napeljal Robert Fripp, vodja legendarne zasedbe King Crimson. Ta glasba, ki je privzela najrazličnejše sloge in po svoje uvedla eklekticizem, je usodno posegla v moje ustvarjanje. To kolobarjenje se je kasneje izkazalo za ključno. Ko sem se zasitil in nisem več videl izhoda, sem poskusil z distanco do samega sebe. Še zdaj se spominjam, kako nisem zmogel končati portreta Gabrijela Stupice. Nisem imel energije. Potem pa sem spoznal Primoža Oberžana, ki je že dobro poganjal skupino The Stroj, in se zaradi sorodnega razmišljanja pridružil bendu. To mi je kasneje vrnilo motiv, da sem končal sliko.
Vaše slike so podobno distopične in apokaliptične kot ikonografija The Stroja. Delo Polmesec (2014) prikazuje zloveščo podobo ladje nad oblaki. Je vaš svet tako mračen kot ta slika?Stvari običajno konstruiram nezavedno, kot mi jih narekuje moj podsvet, ki očitno pričakuje nekaj mračnega. Po drugi strani, sodeč po razmerju sil v svetu in naraščajoči nestrpnosti, tudi realna perspektiva ne prinaša neke vesele prihodnosti. S sliko Polmesec še nisem rekel zadnje. Dobila bo nadgradnjo, kajti to, da je zgodba Titanika še danes aktualna, da se ljudje še bolj delijo na »prvi« in »tretji« razred, ki ob brodolomu ostane zaklenjen v podpalubju, bi nas moralo še kako skrbeti. Ljudi je strah beguncev, ne zavedajo pa se, da so na istem, obremenjeni s sorodnimi socialnimi problemi, zavedeni od nazadnjaške politike in da se bodo na koncu morali sami soočati z enako diskvalifikacijo kot begunci. Premalo se zavedamo, kdo smo v resnici. Smo res od nekdaj posedovali ta prostor ali smo tudi mi v upanju na boljše življenje prišli od nekod drugod? Pozabljamo, da smo vsi na isti ladji, vsi brodolomci!
Torej je to ladja norcev?Lahko tudi tako rečeva. Lahko pa tudi, da je ta ladja fantazma naše podzavesti. Gre za navzkrižje želja, interesov in vzgoje, ki nas je preoblikovala v nekaj, kar morda nismo. Želimo si svobode, a kaj ko nas brezmejnost, ki spada k njej, straši. Zato pojem meje ni tako enoznačen. Človek si je skozi zgodovino nenehno kopičil spoznanja in izkušnje, vedno bolj premikal meje spoznanj na polje neznanega. Da bi vzpostavil razum, je iz teh mejnih točk zgradil koordinate in si na tak način zagotovil egocentričen položaj – človek kot merilo vsega. Težava tega položaja pa je ravno v predstavi, da smo superiorni. Hočem reči, da je treba v resnici vsako trditev ali postulat relativizirati in preizkusiti. Moramo si vbiti v glavo, da nismo poklicani za premerjanje vesoljnega reda, ampak da smo zgolj njegov delček.
Kakšen je vaš odnos do političnega v vaših slikah?Številna moja dela so, kot rečeno, naravnana na podzavest. Tudi politična naravnanost. Večkrat me kdo vpraša, zakaj ne delam figur, pa razložim, da so stavbe najlepša prispodoba človeškega ustroja. Vse vidno je namreč v nas. Hiša predstavlja človeka in njegov notranji svet. Najbolj me greje to, če se slika na kakršen koli način dotakne gledalca, najsibo v političnem ali kakšnem drugem smislu.
Predstavljam si, da je ravno indiferentnost publike za ustvarjalca najstrašnejša.Res je. Slabo sliko načeloma prepozna vsak. Občutek, kadar ljudje pridejo, sliko ošvrknejo s pogledom, rečejo »zanimivo« in gredo naprej, je neprijeten.
