Zidovi, ki naju obdajajo, so stari okoli sto petdeset let. V času Britanske Indije so predstavljali enega izmed slavnih kolonialnih domov. Po ulicah takratne Kolkate se je sprehajalo mnogo aristokratov, ki so uživali v družbi indijskih glasbenih družin, in naša je bila ena izmed vodilnih družin indijske inštrumentalne glasbe. Neki gospod je mojega dedka Enayata Khana prepričal, naj se iz vzhodne Bengalije preseli v Kolkato, ki je bila v tistem času kulturno središče države. Park Circus je bil takrat zares čudovit predel. Sedaj je, kot vidite, poln avtomobilov, prometa, hrupa, po ulicah se prerivajo nepreštevne množice ljudi. V času, ko sem sam tu odraščal, so bili avtomobili redki in vzdušje prijetno. Bilo je lepo. In tako je moj dedek kupil to hišo. Vidijo se stari tramovi, zidovi, debeli meter in pol, imamo pa tudi nekaj kosov zelo starega pohištva: ta skrinja, garderobna omara, divan, na katerem sediva. Vse to so ostanki časa, v katerem je živel moj dedek. V tej sobi je vadil.
In čez njen prag so v svet vstopale generacije maestrov. Tudi vam je bil sitar tako rekoč položen v zibelko.V naši družini otroci igrajo, preden imajo možnost, da bi se tega zavedali. Igraš, ne da bi vedel, kaj počneš in kako, in to je pravzaprav najboljši način učenja vsake umetnosti. Moj oče je tako z budnim očesom spremljal in vzpodbujal moje zanimanje za sitar in igranje.
Prvi koncert ste odigrali pri...... sedmih. Še kot malček sem velikokrat sedel na odru ter v senci očeta in strica opazoval, kako pred nami sedi več tisoč ljudi. Le sedel sem, poslušal glasbo. Nato sem začel igrati in oče je postal tudi moj učitelj. Pri sedmih letih sem bil nared, da odigram svoj koncert.
In tega se živo spominjate?Da, na ta dogodek me vežejo močni spomini.
Trema?Ne, na oder sem običajno kar tekel in še danes si pred koncertom želim le čim prej stopiti pred občinstvo.
Poznani ste kot eden svetovno najpomembnejših glasbenih virtuozov, hkrati pa ste nosilec izjemne družinske zapuščine. Morda z roko v roki z njo hodi tudi breme družinske tradicije?Ja, izjemen privilegij je biti rojen v družino, kakršna je naša, saj smo praktično izumili sitar. Seveda ne dobesedno – prvi sitar je pod rokami Hazrata Amirja Khusrawa nastal že v 13. ali 14. stoletju in današnji inštrument je njegova posodobljena različica. Sitar se je razvijal dolgo obdobje in se spreminjal počasi, a za vse spremembe so bili odgovorni člani naše družine, predvsem zadnjih sedem generacij. Sitar ponuja mnogo različnih stilov igranja in vsaka generacija je prispevala kaj novega k slogu kompozicije, glasbeni tehniki in temi, celo podobi in zvoku samega inštrumenta. Ko se je izpopolnila glasbena tehnika, se je izpopolnil tudi sitar.
Zdi se, da na svojih plečih nosite ogromno odgovornost. Se tudi od vas pričakuje, da boste razvili svoj slog igranja? Je to tisto, zaradi česar postanete »ustad«?Naziv »ustad« ti dajo starejši.
Vaš oče?Ne. Tega ne bi nikoli storil. Naziv ni povezan s kakim ritualom ali posebnim obredom, ljudje te preprosto začnejo tako klicati. Ustad je zelo pomenljiva beseda, a se dandanes uporablja vse preveč ohlapno. V pravem pomenu besede pomeni »maestro« in opisuje nekoga, ki ima ne le znanje, temveč tudi visoko razvite umske ter tehnične sposobnosti. Ko inštrumentalista opišeš, da je izjemen ustad, mu pripisuješ tako odlično sposobnost igranja kot tudi poglobljeno razumevanje glasbe. Melodije indijske glasbe so prežete z modrostjo in znanjem. Naučiti se moraš mnogih vrst rag, vedeti, kako se gibajo in kakšno je njihovo razpoloženje, kakšna njihova esenca. Rage imajo esenco. Spoznati moraš lepoto njihovih gibanj, jo znati uporabljati.
Čeprav si raga deli nekaj podobnosti z melodijo, v bistvu ni niti melodija niti pesem. Je skupek not, vezanih na pravila, ki zapovedujejo načine njihove uporabe in narekujejo vzpenjanje ter spuščanje rage. Spominja na igro šaha, pri katerem vsaka od figur sledi vnaprej zapovedanemu vzorcu gibanja. Znotraj teh notnih pravil ter določene lestvice je glasbenikova prostost ustvarjanja neomejena.
Znotraj rage se torej odpira možnost mnogih variacij.Tako je. Prav tako pa ima ta glasba zmožnost, da se na izjemno zanimiv način dotakne mnogih plati človeške psihe. Če se, na primer, v nekem trenutku počutiš romantično, bo glasba zvenela s pridihom romantike; del nje je namreč zasnovan posebej tako. Ko te prevevajo občutki junaštva, jih boš lahko začutil tudi v glasbi. Enako velja za občutke duhovnosti; tudi ti so vtkani vanjo. Rago tako sestavlja veliko število razpoloženj in občutij, kar jo v njeni mozaični naravi dela edinstveno.
Nekje sem zasledila, da so eno izmed rag nekdaj peli ali igrali z namenom, da bi priklicali dež.To je počel le en glasbenik, Miyan Tansen z Akbarjevega dvora. Bil je eden izmed devetih draguljev, izbrane deveterice mož, s katerimi se je obkrožal mogulski vladar, in naša družina izhaja iz njegove. Smo njegovi potomci. Mimogrede, tista raga mi je zelo pri srcu in res dobro jo igram (smeh). Imenuje se Malhar. Pravijo, da je Tansen s petjem te rage večkrat uspešno priklical deževje. Vidite, kakšno moč ima lahko! Celo v današnjem svetu obstajajo trenutki, ko nas glasba gane do solz, poskušajte pa si predstavljati čas, ko so ljudje, lahko bi jim rekli modreci, v svoje delo vložili prav vse. Vsega so se lotili z neverjetno energijo in predanostjo. Pomislite na star šal na primer, na njegovo lepoto, vzorce in dovršenost, ki so jo dosegli z dolgimi urami ročnega dela.
Vztrajnost in predanost se zdita nepogrešljiv del te zgodbe.Zagotovo. In bilo je brezčasno v pravem pomenu besede. Med ustvarjanjem in igranjem glasbe čas zanje ni obstajal. Pete kompozicije so bile prežete z energijo, z miselnim procesom: to glasbo posvečamo deževju z namenom, da bi se zgodilo. Vsa pevčeva duhovna energija je usmerjena v ta namen in zato se bo zgodilo. In res se je. Da, obstajajo rage, ki lahko prikličejo nekatere stvari. In obstajal je človek, ki naj bi bil tega zmožen.
Tansen.Da, moj pra, pra, pra, pra, pra... (smeh)
Kako se ideja brezčasnosti, ki ste jo ravnokar opisali, sklada s sodobnimi odrskimi nastopi?Splošno sprejeti format koncertnega nastopa je ura pred premorom, ura po premoru. Na zahodu tako ponavadi odigram eno izmed izjemnih rag. Ljudem želim omogočiti poslušanje pristne indijske glasbe zlate dobe. Tovrstna glasba ni imitacija ali slaba kopija svoje boljše različice – je čisto zlato.
Ste, glede na to, da se rage delijo tudi na jutranje in večerne, kdaj pomislili, da bi jutranjo rago igrali na večernem koncertu?Ne, tega ne bi storil. Nekateri so to že počeli, a ob dejstvu, da imam možnost izbirati med stotinami rag, v tem ne vidim smisla. Seveda je škoda, da na večernem koncertu ne moreš odigrati ene izmed najlepših jutranjih rag, a podobno bi lahko razmišljali o nošenju zimskih oblačil v poletnih mesecih. Kot sem omenil, bi rad zahodu predstavil najbolj pristna dela zlate dobe klasične indijske glasbe, obdobja, ko so mojstri igrali zares neverjetno glasbo. Predstavljajte si vrnitev v čudovite čase, ko so jazzu kraljevali John Coltrane, Duke Ellington ali Miles Davis. Mislim, da je nekje na zgodovinski premici obstajalo obdobje, ko so ljudje razumeli tovrstno glasbo in miselne procese, ki so jo narekovali. Naša družina se je od nekdaj oklepala tega pristnega odnosa do igranja in poslušanja glasbe, in še vedno je tako.
Kaj bi svetovali poslušalcu, ki se prvič sreča z vašo glasbo?Na moje koncerte se ljudje običajno odpravijo z vednostjo, da bodo poslušali sitar, in se na to izkušnjo že predhodno pripravijo; njihov pristop je že od samega začetka zelo iskren. Na zahodu pred začetkom koncerta vedno spregovorim nekaj besed in občinstvo na kratko seznanim z glasbo, ki jo bom igral. Tako kot indijskemu občinstvu težko v nekaj minutah predstaviš klasično glasbo zahoda, tudi zahodnemu težko v nekaj minutah predstaviš indijsko klasično glasbo. Kljub vsemu pa verjamem, da jih tistih nekaj besed uspešno povede v resnično izkušnjo, ki jim jo lahko ponudi le glasba, trenutek poslušanja. Nočem ljudi učiti, kako naj poslušajo mojo glasbo. Gre za celostno izkušnjo, ki jo občinstvo tiho vsrka vase, posameznik pa jo lahko nato preobrazi v lastno individualno doživetje. Na tej točki so opuščena vsa pravila.
Omenili ste, kako pomembno je spoštovati in ceniti zlato dobo indijske klasične glasbe ter ohranjati pri življenju družinsko tradicijo pristnega odnosa do igranja. Po drugi strani vaše igranje pogosto žanje pohvale zaradi svoje drznosti, sodobnosti, celo provokativnosti. Pod vašim vodstvom je nastalo več zanimivih projektov, v katere ste uspešno vpeljali nekatere druge glasbene tradicije, kot sta flamenko in gregorijanski koral. Kljub vsemu sumim, da našteto nikakor ne sodi pod sedaj popularni pojem »fusion«.»Fusion« je še ena tistih besed, katerih pomen je ohlapno definiran, in enako nejasna je tudi njegova praksa. Ljudje vzamejo škatlo, vanjo vržejo zvoke, jo pretresejo in rezultatu rečejo glasba. Ta skupek zvokov se jim zdi izredno zanimiv, a pozabljajo, da ne ustvarjajo glasbe; kar uhaja iz škatle, je hrup. Včasih, a redko, kakšna dela zvenijo dobro. Torej, ne, ne verjamem v »fusion«. Verjamem v sodelovanje. Verjamem, da mora med dvema, ki si sedita nasproti, obstajati dialog. Kadar se dva med seboj ne poslušata in v odgovor ponujata vnaprej formulirane stavke o lastnih idejah, to ni dialog. Pomembno je razumevanje in dopolnjevanje drug drugega. Govorim o pogovoru, o inter-aktivnem dejanju izmenjave.
V glasbi se to nanaša predvsem na čustva, ki morajo doneti skupaj. Sam nikoli ne igram z ljudmi, katerih glasbe ne poznam. Najprej moram opazovati in poslušati njihovo igranje, šele na podlagi slišanega sprejmem ali zavrnem sodelovanje. Sitar ne sodi v vsako kompozicijo, tako kot tudi klavir ne, in sam nimam časa za »nove«, eksperimentalne projekte. Življenje je prekratko, da bi se odpovedali ustvarjanju lepega in tratili čas za eksperimentiranje. Glasba, ki jo snujem v svojih mislih, se v svojo končno obliko preobrazi skozi ure dela, v katerega vložim vso svojo energijo. Temu bi, če hočete, lahko rekli moj »eksperiment«, a novih stvari nikoli ne bi poskušal zavoljo eksperimentiranja samega.
Povejte mi o svojem sodelovanju s Pacom Peño.Naj vam najprej povem nekaj drugega. Pred kakimi petnajstimi leti sem dobil ponudbo za ploščo, katere povod je bilo globalno glasbeno sodelovanje. Začel sem se spraševati, s kom bi si želel delati in kaj. Razmišljal sem, razmišljal...
In se nato s Pacom Peño podal v snemanje plošče Spirit and Passion.(smeh) No, ja, tako nekako. Ko Indija še ni vedela, kaj pomeni pojem »flamenko«, sem ga sam poslušal že trideset let. Imel sem izjemno srečo, da sem spoznal čudovitega glasbenika, Paca Peño, ki živi v Londonu. Paco pripada generaciji mojega očeta (smeh) in to je bil večkrat povod za najine šale, vendar sva se zares ujela in odločila sva se, da morava igrati skupaj. In sva začela. To je bil začetek najinega sodelovanja in sledilo je nekaj zelo uspešnih koncertov po Evropi.
Ko govoriva o uspešnih koncertih – eden vaših nedavnih uspehov je bila svetovna premiera vašega koncerta za sitar in orkester v londonskem Royal Albert Hall. Je bil to eden vaših največjih projektov doslej?Da, in zagotovo tudi eden mojih največjih dosežkov. Skladati solo za sitar ob boku simfoničnega orkestra, ga orkestrirati in si ga nepretrgano predvajati v mislih je zares velik izziv, sploh ker je naša tradicija povsem drugačna. V indijski klasični tradiciji se glasbe ne zapisuje; znanje se skozi generacije mojstrov in učencev prenaša v obliki ustnega izročila. Lahko si predstavljate, kako zapleteno je bilo torej skladanje sola s celotnim orkestrom.
Nekdo pa vam je naposled vendarle zapisal partituro.Seveda, brez tega koncerta ne bi mogli izpeljati. Vsak izmed članov orkestra je dobil v roke svoj izvod glasbe, zapisane v notnem sistemu zahoda.
Med vaše vplive, kot že omenjeno, sodi tudi glasba gregorijanskih koralov. Kako je v vaše kompozicije pot našla sakralna glasba, katere zibelka je Evropa 9. stoletja?Vedno sem oboževal zvoke in glasbo gregorijanskih koralov, glasove, ki lebdijo v sozvočju. Ponesejo me v popolnoma drug svet, k čemur nedvomno pripomorejo tudi njihova sakralna besedila. V njih sem našel vzporednice z lastno glasbo in filozofijo; z idejo enosti ter možnostjo stika z božanskim, ki jo ponuja ta enost. V naši kulturi se religija v glasbi ne dojema kot moteči element. Saj to tudi ni. Odličen primer je prav indijska klasična glasba, ki je prežeta s prej omenjeno idejo enosti. Tu je stičišče človeštva, naša skupna točka srečanja. Nekateri zanikajo dejstvo, da je za to glasbo v veliki meri zaslužna tudi muslimanska kultura in njeni mnogi virtuozi, a velika večina temu ne oporeka. Umetniki, pa naj bodo muslimanskega ali hindujskega izvora, so deležni izrednega spoštovanje ter globoke hvaležnosti.
Kaj počnete, ko ne ustvarjate glasbe?Sem velik ljubitelj filma. Film je medij, ki je neverjetno blizu realnosti naših življenj. Nekoč sem ustvaril glasbo za film, ki je v Indiji požel velik uspeh. Prav tako se ob vsaki priložnosti odpravim v gore; zares jih imam rad. Los Angeles mi je pri srcu prav zaradi hribovja, ki ga obkroža. Narava je nekaj, kar me močno gane.
Imate strogo strukturirano življenje?Se vam zdi? Moje življenje je, iskreno povedano, popolnoma nestrukturirano. Težko bi srečali koga, ki bi me v tem prekašal... Sem pravi nomad. Kadarkoli in v kateremkoli delu sveta bi zmogel brez marsičesa.
A nikoli brez igranja na sitar.Jaz in moj sitar... (smeh) Zame največje darilo v življenju so izjemni prijatelji in možnost življenja v krajih, ki so mi ljubi.
In kateri so ti kraji, v katere se morate vsake toliko vračati?Mediteran. Vedno. Italija, kjer sem preživel tri leta svojega življenja. Rad imam Maroko in Tunizijo, celotno severno Afriko. Lahko nas nauči marsikaj. Pa perzijska poezija, Rumi in Ghalib. Indija, seveda, moja dežela in moja kultura, ki jo odlikuje bogastvo modrosti in marsikje naletiš na izjemno lepoto. A zdi se mi, da različni konci sveta ponujajo izkušnje, ki so prav tako zelo privlačne; kot okušanje različnih vrst hrane (smeh). Ljubljana se mi je, ko sem jo pred dvajsetimi leti prvič obiskal, zdela zares čudovita. Od nekdaj sem ljubil vzdušje srednje Evrope.
