»Prosim lepo, kaj želite?« vprašate vljudno. Morda se sploh ne utaplja, temveč trenira in je to nekakšen bojni krik slovenskih potapljačev, morda pa gre za doživljanje verske izkušnje in vi res ne bi hoteli biti vsiljivi in ga motiti pri njegovih obredih.
»Urzi uru! Urzi uru!« zakriči nazaj. Tedaj vam šine, da najbrž ni domačin. Seveda, sicer se ne bi namakal v mrzli vodi.
»Oprostite, ne govorim laponsko, oziroma eskimsko, ali kaj ste že. Du ju špik ingliš?«
A odgovori le: »Urzi uru!« Tokrat že precej bolj malodušno. Končno vam kane! Seveda, po uri sprašuje!
»Pol enajstih!« zavpijete. Toda ravno tedaj je izginil pod vodo in ga zelo dolgo ni ven. Kako uro. In veste kaj, ubil ga je slovenski pravopis oziroma spreminjanje fonema »v«. Človek je samo po novih pravilih izgovarjal: »Vrzi vrv!« Toliko, da veste, preden boste utapljajočemu vrgli uro v glavo.
A se je škofu Uranu kaj zgodilo?!
Pa poglejmo, kaj se dogaja. Sama sem pred kakim letom brala svoje tekste za zvočnico (po novem slovarju slovenskega knjižnega jezika – tudi zvočna knjiga), ki bi pomagala devetletkarjem pri spoznavanju naše otroške in mladinske literature. Pa preberem na primer »Vreme je bilo tako lepo, da bi človek kar zavriskal!«
Prof. dr. Igor Saksida, avtor projekta, me zaustavi, rekoč: »Ne vreme in ne vrisk, temveč ureme in urisk. Tako se izgovarja že nekaj časa. Moramo se držat pravil, sicer bodo slavisti(ke) planile kot piranhe!«
Berem dalje: »Vlak je…«, pa me spet vljudno prekine. »Ulak!« reče.
»A me ti zajebavaš?!« rečem.
»Ne. Ulačilec, ulada, uloga, urednota…« (torej: vlačilec, vlada, vloga, vrednota). Ubogam ga, saj je vendarle avtoriteta na svojem področju, si pa mislim svoje. Vem, da veliko dela in potem se človeku, saj veste kaj… V glavnem, zaradi tega snemanja sem utrpela zvin jezika in izpah čeljusti, saj je težko izgovarjati nekaj, kar si izgovarjal od rojstva, zdaj popolnoma drugače.
Ko se vračam domov, pozorno poslušam poročila, in res: ureme, ulada, ureča… V bibliji slovenskega pravopisa iz leta 2001 so variante pravilne uporabe fonema »v« opisane od člena 640 dalje, in tam lahko zasledimo marsikaj zanimivega: da se »v« izgovarja kot v samo pred samoglasnikom (vino, Sava), sicer pa se izgovarja kot w ali u in še številne različice obojega, ki se uporabljajo v še številnejših različicah pravilne rabe besed. Sem zelo poenostavila. Sicer pa pozor! Da ne boste slučajno na javnem mestu rekli: sivka ali bralca namesto siuka ali brauca, ker vas bodo kamenjali. Če boste prisotni na literarnem večeru in bo igralec žalobno zrecitiral: »Uračam se, uračam, ranjeni uran«, ne izpadite kmetavzar in ne sprašujte sosedov: »Kaj je rekel? A se je škofu Uranu kaj zgodilo?!« Gre le za verz Boža Voduška: »Vračam se, vračam, ranjeni vran…«
Pa da se ne bi slučajno med prepevanjem slovenske himne spozabili in se zadrli: »Ne vrag, le sosed bo mejak!« Urag, ljudje božji! Urag! Lahko se vam namreč zgodi, da bo ponoči prišla slavistična policija, morda celo tako imenovani Toporišičevi specialci ali enota za posebne primere oziroma CSI: fonemski zločini, pa CSI: pravopisni serijski morilci, ter vas odpeljala.
Sem pa opazila, da našteti ne poslušajo komercialnih radijskih postaj, kamor bi jaz poslala tudi posebno enoto za odkrivanje samovšečnosti in bebavih šal. Včasih slovenščino res masakriramo. Ne samo na komercialnih radijskih postajah, v najstniškem in cyber jeziku, tudi v slovenskih popevkah. Jaz še vedno ne spim, ker Kingstoni v svojem hitu »Cela ulica nori«, še vedno prepevajo »ne razmetuj omare...«. Živčnega dobim. Sploh, ker vem, da večina domovine to lahkomiselno prepeva skupaj z njimi in sploh ne opazi, da je kaj narobe. Poskusite spregati ta besedni izum (razmetavaj ima najbrž en zlog preveč za melodijo). Razmetujem, razmetujavaš, razmetujavamo, razmetujavajo. Poskusite še v različnih časih. Tako da po svoje razumem nevrotične poteze slovenskih jezikoslovcev.
Šest razpočnic, lepo prosim!
V zadnjem Slovarju slovenskega knjižnega jezika je okoli 6400 novih besed. Razumem, da iščejo ustrezne sopomenke za nekatere šlampaste in tudi za uho neprijetne izpeljanke iz tujk. Ne razumem pa, zakaj si izmišljujejo sopomenke za čisto v redu besede, ki se uporabljajo že stoletja. Saj veste: žemlja. Pridete v Mercator, in rečete: »Šest razpočnic, lepo prosim!« Ste že poskusili? No, jaz sem. Pred leti, ko je to prišlo ven. Prodajalka je temno zardela pred kupom svežih žemelj in odvrnila: »Joj, tega pa mi ne držimo.«
»Kje pa, mislite, bi to lahko dobila?«
»Ne bi vedela,« je rekla in še temneje zardela. »Jaz sigurno ne hodim v takšne trgovine.«
»Pa saj ni nujno, da jih imajo v Venera šopu. Poglejte v tehnični trgovini,« se je vključil še mesar pri sosednjem pultu.
Sicer pa je takih besed še par tisoč. Lahko se zabavate z brskanjem po slovarju in priredite kako zabavo v ta namen. Liter cvička ali en džoint ter Slovar slovenskega knjižnega jezika in pravopis – pa bo smeha polna hiša! Toda zelo malo takšnih novih domislekov se je v resnici prijelo. Praktično nič – in tudi ne kaže, da se bodo. Zakaj jih torej znova in znova izumljajo? In predvsem, kdo so ti skrivnostni ljudje, ki stojijo na straži slovenskega jezika in ga ves čas spreminjajo? V glavnem jih najdete na Inštitutu za slovenski jezik, na SAZU, na univerzah…
Sama si jih predstavljam precej pravljično, kot recimo druščino iz Gospodarja prstanov, ki junaško tvega življenje, da bi rešila jezik. Z meči se mečejo s previsnih sten, skačejo v ogenj, vse, samo da se ne bi k nam priplazila, recimo, beseda kompjuter. Gandalf je bil vse do svoje smrti sam prof. Toporišič, kateremu pa Slovenci ne bodo (in niso) tako hvaležni, kot je revež pričakoval. Nekateri celo natolcujejo, da je imel preveč prostega časa.
Urag uzemi uso slounico
Prav tako pravljično si predstavljam njihove naslednike, le da jih bolj vidim kot junake Igre prestolov. Kdo bo zmagal? Čigava beseda, čigavo pravilo bo obveljalo?! In tako secirajo in obračajo našo ubogo, trpinčeno materinščino iz dneva v dan.
Noben jezik na svetu se ne spreminja tako pogosto in intenzivno, razen morda kakih afriških plemenskih narečij. Ljudje se končno jezike tudi učimo in tisti, ki se učijo slovenščino, v nekaj letih zblaznijo, saj na koncu študija ni nič več tako, kot so jih učili na začetku. Nič čudnega, da pravijo, da je eden najtežjih jezikov na svetu. Ko sem recimo svojim otrokom brala Levstika, ter celo Prežihovega Voranca ali Bevka, niso razumeli popolnoma nič. Morala sem jim prevajati nekaj deset let star lastni jim knjižni jezik v sodobno slovenščino.
Zato nikoli ne bi bila slavistka na šoli. Zaradi vseh teh novih pravil otroci sovražijo ta predmet skoraj tako kot matematiko. In tudi nikoli ne bi bila lektorica. Vsakič, ko izdam kako knjigo, in kot veste, jih izdajam pogosto, so novi načini rabe slovnice in jezika. Zato mislim, da si oboji najbolj od vseh zaslužijo dodatek na stalno pripravljenost. Predstavljam si, da imajo tudi slavistično dežurno službo, kjer poteka urgentno obveščanje kolegov o novih spremembah.
Prav vidim. Ura 3.09 zjutraj. Telefon. »Halo! Tone! Rdeči alarm! J se za N-jem nič več ne izgovarja! Torej ne njuhanec, temveč nuhanec. Ne menjava, ampak menava…« Itd. In seveda: urag uzemi uso slounico. Pa hvala, prof. Saksida, za velikodušno pomoč pri raziskavah.
