To vabilo je bilo skratka, kljub vsej nerodnosti predsednikovega kabineta z uhajanjem informacij glede pošiljanja – kar je, mimogrede, povzročilo nejevoljo v diplomatskih kanalih, ki so mesece težko v tajnosti tlakovali pot do njega – ta teden oddano »na pošto«. Ključno vprašanje, ki bo še nekaj tednov, če ne mesecev, ostalo neodgovorjeno, verjetno zavito v retoriko iskanja ravnotežja v napetih rusko-zahodnih odnosih, pa ostaja: lahko Putin Pahorjevo vabilo zavrne? Seveda ga lahko, zlahka, vendar to ni prav verjetno.
Pa ne zato, ker bi naši diplomatski kanali tako trdno preverili vse možnosti vnaprej, da bi potrditev obiska lahko vnaprej zanesljivo zagotovili; so preverili, vendar to pri ruskem bizantinskem političnem (zlasti diplomatskem) šahiranju ne igra nobene vloge. Niti ne gre za to, da bi se Rusi požvižgali – ker včasih se – na trenutno ali kratkoročno aritmetiko odnosov z Zahodom in bi v Sloveniji utegnili najti novo točko kljubovanja v tem napetem razmerju. Zadeva je bolj preprosta: Putin vabila ne bo zavrnil (razen če vmes ne pride res kaj usodnega) zato, ker Rusom takšna simbolika, kot je čaščenje njihovih padlih vojakov na tujih tleh, tako veliko pomeni v simbolnem smislu, da si preprosto ne morejo/smejo privoščiti ignoriranja takega vabila. Navsezadnje je dokaz za to lanskoletni obisk ruskega premierja Dmitrija Medvedjeva na Vršiču v času še bistveno bolj zaostrenih rusko-zahodnih odnosov kot letos.
Na Pahorjevo javno obelodanjeno in lastnoročno podpisano odločitev, da povabi Putina na tretji obisk Slovenije v zadnjih petnajstih letih, v Sloveniji ni bilo pretiranega političnega odziva, če odštejemo nekaj ne prav izvirnih kratkih čivkov z desnega pola. Tudi enotnost vladajočega političnega razreda, po vsej hierarhiji od predsednikov vlade, parlamenta do ministrskega zbora z zunanjim ministrom na čelu itd., je bila pri podpori temu vabilu granitna. Dvome smo lahko prebirali, kot je to običajno, bolj v medijskih in družbenih platformah – in pri teh se velja vsebinsko rahlo zadržati.
Argumente, zakaj letos kljub vsej pieteti ni modro vabiti Putina v Slovenijo, lahko mimo parih moralističnih ocen združimo v naslednje: gre menda za tvegano potezo, ki da pomeni »nov« odmik od osrednje slovenske zunanjepolitične opredelitve za evroatlantska zavezništva; zlasti naj bi bilo tvegano izdati vabilo v času, ko so še trdno v veljavi gospodarske sankcije Bruslja proti Moskvi in je vsak odmik od domnevno monolitne »skupne evropske politike« do Rusije lahko dolgoročno nevaren za »kršitelja«. Ta teza je sicer navidez simpatična in jo je mogoče zagovarjati zaradi domnevne konsistentnosti zunanje politike države, ki da mora biti vseskozi naravnana v smer osrednjega strateškega interesa (Zahoda). Bi bili pa kot država naivni, če bi se je strogo držali: ne samo zato, ker tega nobena zrela država in politika ne počne – vsaka ima na določenih strateških točkah izven »osrednjega koridorja« dovoljene kakšne odmike. Še več: ravno če teh odmikov v katero od stranskih ali nasprotnih smeri ne bi dovoljevali in izvajali, bi šele delovali v nasprotju s svojimi temeljnimi interesi.
Ker vprašajmo se drugače in zelo naravnost: kaj pa sploh danes je »skupna« ali »enotna« evropska (ali EU-jevska) zunanja politika ali strateška usmeritev? Jo znamo kjerkoli, do kogarkoli, definirati in izraziti? Jo lahko kdorkoli ob polnoči zrecitira v dveh, treh ključnih alinejah? Ne more – ker te skupne politike že nekaj časa, od letos pa zanesljivo ni več nikjer. Se je ta izrazila v razmerju do največje begunsko-humanitarne katastrofe na evropskih tleh po drugi svetovni vojni? Tako da ena velika država EU odkrito vabi migrante k sebi, druge države tem istim vabljenim migrantom pot otežujejo z žičnatimi ograjami in nečloveškim zadrževanjem na mejah, večina pa gleda proč? Morda tako, da ena velika država za »reševanje« begunske krize odpira novo zavezništvo z veliko izvenevropsko državo, medtem ko skoraj vse druge članice EU temu odkrito nasprotujejo? Ali tako, da ena velika evropska država v času »sankcij« proti Moskvi na veliko uvaža ruski plin po svojih severnih tokovih, druge pa so medtem pod strogim nadzorom svojih nakupov v Rusiji? In da ostanemo na »ruskih« tleh in tezo pripeljemo do absurda: če je skupna evropska politika to, da sankcionira Rusijo zaradi aneksije vzhodne Ukrajine in Krima, se vprašajmo, kaj je na drugi strani Evropa naredila za to, da bi pomagala Ukrajini, da se izvije iz ruskega objema?
V tej zmedi bi bilo dolgoročno in strateško gledano samomorilsko, če bi Slovenija kot vedno slepo sledila navodilom Bruslja in prestolnic, ki vodijo Bruselj, ter zvesto omejevala odnose z Rusijo. Pa tu ne gre za nekaj »gospodarskih subjektov«, ki imajo od teh dobrih odnosov z Moskvo neposredne in otipljive koristi; ti so v celotnem okviru še najmanj pomembni. Ključno namreč je, kako se država kot Slovenija v posameznih drobnih, a ključnih trenutkih postavi na zemljevid sveta – kajti od tega, kje je in kam gre, če poenostavimo, je odvisen njen obstoj. In z vabilom Putinu se je Slovenija na te zemljevid umestila (še bolj pa se bo, če bo vabilo sprejel); z majhnim korakom, a vendarle.
