»Nisem pričakoval, da mi bo tako dobro uspelo prestopiti v elitni motokrosistični razred MXGP. V njem nastopajo sami prekaljeni mački, med njimi sem se znašel tako rekoč nenadoma. Sprva so me gledali malce postrani, češ, kaj počne ta mladec tukaj, a že po prvih uradnih treningih na prvi dirki v Katarju se je pokazalo, da mi lahko uspe,« je začetek sezone, v katerem je na dirkah v Katarju in na Tajskem zmagal in bil drugi, opisal slovenski motokrosist Tim Gajser. Če nič drugega, je tekmecem postalo jasno, da jim bo mladec iz Slovenije še pošteno mešal štrene. Lani je uspel postati prvak v razredu MX2 s slabšo opremo in tehnološko podporo. Bogo, Timov oče in obenem tudi njegov trener, se je moral s svojimi izkušnjami in znanjem ter seveda s poznavanjem sina kot dirkača in osebe pošteno potruditi, da so ga Japonci v tovarniški ekipi Honde začeli poslušati. A ko so ga, so ga kaj kmalu že spraševali tudi za mnenje in nasvete.
»Japonci so presneto zahtevni. Moj prvi vtis pri delu z njimi je bil malce strašljiv, bili so zelo resni, nikomur niso pustili blizu. Zdaj je drugače, s Timom sva v ekipo vnesla veliko pozitivne energije. Lahko rečem, da sem tudi sam precej sodeloval pri razvoju motocikla, še največ sem seveda k razvoju sinove kariere pripomogel s tem, ker ga poznam do obisti,« pravi Bogo Gajser, ki je v preteklosti moral stopiti čez marsikatero poleno, ki mu je priletelo pod noge.
Odlične zimske priprave
Tudi Tim se čudi, kako že vsa ta leta dobro sodelujeta z očetom. »Prav presenetljivo je, kako dobo ve, o čem razmišljam celo med vožnjo,« pravi mladi svetovni prvak iz lanske sezone, ki se zaveda, da odličnemu uspehu navkljub letošnja sezona sploh ne bo lahek zalogaj. V elitnem razredu MXGP je namreč enajst, dvanajst dirkačev, ki lahko zmagajo na vsaki dirki, med seboj so si povsem izenačeni, zato bodo na tekmah odločale malenkosti, seveda pa tudi psihična pripravljenost tekmovalcev. Tim v začetku letošnje sezone v polni meri izkazuje najboljšo možno kombinacijo tehničnega znanja in psihične trdnosti, vse to pa sta z očetom gradila od prvega dne, ko je Tim kot otrok sedel na motocikel. Bogo še dodaja, da je lani, ko je Tim postal prvak, po tihem že vedel, kaj se pripravlja, Tim pa pravi, da o tem ni želel na glas sanjati. »Seveda sem čutil, da smo pozimi delali odlično. Z očetovimi nasveti, prilagajanjem motocikla pa tudi z očetovim poznavanjem mojega načina vožnje smo tehniko idealno prilagodili mojim posebnostim. Seveda tako dobrega začetka sezone nisem hotel napovedovati na glas. Na prve dirke sem se želel odpraviti neobremenjen, le z mislijo, da se bom moral še dokazati. Mislim, da sem za zdaj pridobil vsaj spoštovanje tekmecev.«
Makole dihajo za motokros
Tekmovanje v tako hudi konkurenci seveda zahteva veliko priprav, a Tim pravi, da se na tekme v razredu MXGP ne pripravlja nič drugače kot na druge. Uspeva mu, da se tik pred startom osredotoči le nase, da odklopi okolico. »Kakšno uro pred dirko, ko se oblačim, poslušam glasbo, ko se odpravim na start, pa le še pomolim in se pogovarjam sam s seboj. To je moj ritual, ki mi je v preteklosti zelo pomagal, da sem se umiril,« pravi mladi tekmovalec. Veseli ga tudi, da zanj stiska pesti veliko navijačev v Sloveniji, pa tudi tujini, med njimi celo prvak v motoGP Marc Marquez. Timove domače Makole dobesedno dihajo za motokros, na tekmah je čedalje več gledalcev, s tekmami v Sloveniji pa se jim Tim še bolj približa in uživa. Dejstvo, da bo tudi slovensko državno prvenstvo odpeljal s tovarniško pripravljenim motociklom, ga uvršča med največje favorite tudi na tem tekmovanju.
Užitek tekmovanja z idoli
O morebitnem naslovu prvaka v elitnem razredu MXGP Tim (še) ne želi govoriti. Pred motokrosisti je še dolga sezona, tekmeci so spoznali, da z njim ni šale, zdaj bodo nanj še toliko bolj pripravljeni in pozorni, vendar vse to Tima Gajserja ne moti: »Ne zanima me prav veliko, kaj si drugi mislijo o meni, kako bodo preučevali mojo vožnjo. Marsikaj se lahko še zgodi, sam pa na dirke odhajam povsem neobremenjen, hočem le uživati. Letos imam v rokah odličen motocikel, zato mi ni treba tvegati preveč, tako kot sem moral na primer še lani. Lahko vam povem, da je veličasten občutek, ko začneš kot športnik tekmovati neposredno proti dirkačem, ki si jih spremljal že kot otrok in so bili po svoje tvoji idoli.«