Vsebina, ki se jo učijo otroci v osnovni šoli, je daleč od osnovnega izobraževanja. Nekatere vsebine so nenavadno zahtevne in za to starost nerazumljive in neprimerne, nekatere celo na fakultetni stopnji. Moja 10-letna hči se uči na pamet sestavne dela vodovodnega in kanalizacijskega sistema ter o tem, kako in zakaj priteče gorivo na bencinski črpalki v avto, po drugi strani pa sem v podjetju zaposlil kar dva univerzitetna diplomirana inženirja strojništva, ki na fakulteti nista izrisala niti enega vodovodnega, kanalizacijskega, ogrevalnega ali prezračevalnega sistema. Navedeno občutim kot norčevanje izobraževalnega sistema iz nas staršev in davkoplačevalcev. Podobnih primerov neprimernih vsebin je nešteto, nekatere vsebine pa so celo napačne, neresnične.

Z gotovostjo lahko trdim, da nihče od najvišje izobraženih odraslih ljudi ne bi odnesel dobre ocene na vprašanja nižjih razredov osnovne šole, seveda z izjemo matematike in tujega jezika.

Časovna zahtevnost osnovne šole je neverjetno visoka in problematična. Zakaj je začetek pouka v glavnem nekaj minut po 7. uri, nam ni jasno, saj večina staršev dela od 8. do 9. ure dalje, torej vsa družina vstaja eno do dve uri prezgodaj. Otroci so v šoli od 7. do 15. ali 16. ure, ko pridemo starši po njih – torej so v šoli neverjetnih 8 do 9 ur, kar je več kot dovolj časa za vse šolske dolžnosti, torej učenje, počitek in izdelavo domače naloge. Dejansko ni tako: povprečno sposoben učenec kljub 8- do 9-urnemu delu v šoli ne more dobiti solidne ocene. To je dejstvo, ki ga vsi starši poznamo in da ne bi s slabimi ocenami škodovali samopodobi svojega otroka, jim pomagamo tako, da se v šoli že vzeta snov doma še dodatno razlaga in utrjuje. Torej nesposobnost učiteljev (da naučijo in da naučijo, kako se sam učiti) ali pa prezahteven učni program plačujemo starši na način, da skopo odmerjen družinski čas žrtvujemo za učenje s svojimi otroki, kar je javno zamolčana skrivnost oziroma tragedija. Ne gre le za grob poseg v čas in kakovost družinskega življenja, gre tudi za prizadetost otrok, ki ob prvem stiku z izobraževanjem to področje doživljajo kot neprijazno, stresno, dobivajo občutek krivde ali nesposobnosti…

Domače šolsko delo z otroki predstavlja tudi grob poseg v socialno življenje staršev: veliko se jih na ta račun odreka svojemu običajnemu (prejšnjemu ali želenemu) socialnemu življenju, saj zanj dejansko ni časa.

In ker so zaradi dodatnega dela staršev z otroki rezultati v povprečju dobri, se šolniki lotevajo čedalje zahtevnejših vsebin za otroke med 6. in 10. letom… in tako temu ni videti konca. Se pa vsebine ponavljajo in v višjih razredih se program iz nižjih razredov le še dopolnjuje v zelo majhnem obsegu, kar potrjuje trditev, da je vsebina v nižjih razredih preambiciozna.

Ocenjevanje je neustrezno, saj se ne ocenjuje dejansko znanje in prizadevanje, ampak natančno tako povedano znanje, kot je napisano v učbeniku.

Maltretiranje otrok pri tej starosti z na pamet naučenimi resnicami je nedopustno. Ocenjevanje z natančnim točkovanjem je stresno, nepotrebno in vprašljivo objektivno, številčne ocene na tej stopnji niso potrebne, niti niso koristne, vzbujajo nelagodje, strah pred neuspehom kljub učenju.

Participativnosti uporabnikov javnega servisa, staršev in učencev, praktično ni – ni učinkovitega in uporabnega mehanizma, denimo redne anonimne ankete. Starši sploh ne moremo izraziti ocene o kakovosti pedagoškega dela, niti nanj vplivati, tudi ne moremo vplivati na sistem nagrajevanja učiteljev in na pozitivno diferenciacijo med njimi. Še manj je možnosti za vplivanje na primernejši učni program. Šola se ne obnaša kot javni servis naročnikov davkoplačevalcev, ampak se obnaša kot veja neodvisne oblasti, kot »šolska oblast« iz časa Marije Terezije.

Predlagam vsesplošni »upor«: vsi starši takoj prenehajmo doma dodatno učiti otroke, pisno odklonimo vsebine zunaj obsega domačih nalog, ki se lahko opravijo v podaljšanem bivanju, niti minute družinskega, že tako skopega časa ne donirajmo neustreznemu šolskemu sistemu in tako zavarujmo družino pred zlorabami šolskih oblasti. Služba naj ostane v službi, šola pa naj ostane v šoli, kamor oboje tudi spada.

Dobra osnovna šola bi morala redno anketirati uporabnike in se redno odzivati na predloge in kritike, morala bi izkazati visoko družbeno odgovornost. Osnovna šola je strokovno in pedagoško veliko bolj zahtevna v primerjavi z višjimi šolami in fakultetami. Otroci se ne le prvič srečujejo z znanjem in učenjem, ob tem še prehajajo v mladostnike in morajo tudi skozi hormonske viharje pubertete, ki zahteva veliko večje pedagoško in strokovno znanje kot šolanje na višjih stopnjah. Obvezna osnovna šola je po pomenu, vsebini in sredstvih zanemarjen javni servis na račun neobveznih študijev na višjih stopnjah, ki bodo kmalu prešli v dokajšnji meri tudi v zasebno sfero, osnovna šola pa bo vedno ostala obveznost, ki mora biti izvajana skladno s preverljivim javnim in družbenim interesom.

Bojko Jerman, Dolsko