Z ljubezenskimi darili v slovenski tradicijski kulturi se je v svoji istoimenski razstavi in publikaciji pred leti ukvarjala dr. Bojana Rogelj Škafar iz Slovenskega etnografskega muzeja. Eno leto je preučevala ljubezenska darila, ki so si jih nekoč podarjali dekleta in fantje na vasi in jih tako skrbno varovali, da so se ohranila vse do danes.
Zavrtiva čas nazaj za sto let. Če bi bili v tistih časih dekle, kaj bi vam podaril fant, ki ste mu všeč?(Smeh.) Verjetno lectovo srce. V vaškem okolju, ki sem ga preučevala, saj sem izhajala iz muzejske zbirke, so bila zelo priljubljena lectova srca, kupljena na sejmih. Osebno bi bila zelo vesela tudi preslice. Preslica je sicer del kolovrata, a podarjali so jih kot samostojne predmete s funkcijo ljubezenskega darila. Nekateri fantje so jih znali izdelati sami, pobarvali so jih z oljnimi barvami, zapisali na njih kakšno inicialko, vrezali letnico. Če je fant to znal, je to seveda dvignilo njegovo vrednost, darilo pa je dobilo osebno, še bolj romantično noto. In tretje zelo zanimivo in priljubljeno darilo so bili sirčki trniči, ki so jih izdelovali na Veliki planini. Izdelovala so jih tudi dekleta, a kot ljubezensko darilo je štelo tisto, ki ga je naredil fant. Sirčke so ustvarili iz kepic skute, ki so jih sušili nad dimom bukovih drv, še pred tem pa so jih okrasili s posebnimi paličicami, imenovanimi pisave. Podarjali so jih po dva hkrati, saj sta bila dva simbol dekletovih prsi. Kot zanimivost naj dodam, da postajajo trniči danes kulinarična specialiteta Kamnika z okolico.
Omenili ste, da so trniče izdelovala tudi dekleta, a ne kot ljubezensko darilo. S čim pa so dekleta obdarovala fante?Zelo priljubljeni so bili praznični kruhki različnih oblik, tako živalskih kot človeških, eni narejeni po modelih, drugi prostoročno. Slednjega je dekle okrasilo z imenom fanta, ki mu je bil kruhek namenjen. Manj poznana so morda poslikana jajca, ki so bila nekoč medij za izražanje ljubezenskih sporočil, nekakšni predhodniki esemesov, bi lahko rekli. Za tisti čas sta bila med mladimi bolj poudarjena sram in zadržanost, zato so dekleta ljubezensko sporočilo preprosto napisala na pirh. Stane Terčak je na Štajerskem v 30. letih 20. stoletja zbral obsežno rokopisno zbirko napisov v verzih na pirhih, ki dokazujejo priljubljenost te oblike izražanja ljubezenskih čustev.
Koliko ljubezenskih pisem ste prebrali med svojim raziskovalnim delom?Kar nekaj. Bila pa so bolj značilna za mesta kot za podeželje. V kmečkem okolju je bila pismenost manjša, tudi pisanje pisem ni ravno značilnost kmečkega, ampak bolj meščanskega okolja.
So bila v mestih tudi darila naklonjenosti drugačna?Res je. Predvsem so bila darila v meščanskem okolju nekoliko dragocenejša od tistih na vasi. Prevladovali so nakit, šatuljice iz dragocenih materialov, porcelan...
Katere pa so bile tiste priložnosti, ki so omogočile izmenjavo daril?Mladi v vaškem okolju so bili precej pod nadzorom starejših. Izročanje daril je bilo vezano na cerkvene dogodke, sejme, še najbolj pa na skupna kmečka opravila, kot so žetev, mlačev, košnja, teritev... To so bile priložnosti za spoznavanje in druženje, za spogledovanje in izmenjavo darilc. Ker se zaljubljenci niso mogli ali smeli dobiti kadar koli, so dobila njihova srečanja drugačno, večjo vrednost.
Tudi za darila velja podobno, se zdi.Danes je najbolj enostavno kakšno stvar kupiti. Toda narediti nekaj sam in to podariti postaja po mojem mnenju spet vrednota. Vemo, kako smo danes s časom. Nikoli ga ni dovolj. Če te vodi resnično čustvo, če res želiš izkazati in izraziti svojo ljubezen, pa si ga utrgaš. To je tisto, kar šteje. Darilna ekonomija nima posledic v splošnem ekonomskem, ima pa posledice v socialnem smislu. Obdarovanje velja gojiti predvsem in najbolj za krepitev medosebnih odnosov.