Grímur Hákonarson (1977) je svoje prve filme posnel s kamero super-VHS, s prijateljem, danes priznanim režiserjem Rúnarjem Rúnarssonom, pa sta v najstniških letih posnela kratki film Straniščna kultura (Klosettmenning, 1995), ki je bil po Hákonarsonovih besedah njegov »prvi zares pravi film«. Sledil je študij režije na praški akademiji FAMU, kjer se je naučil predvsem tega, da je »film v prvi vrsti vizualni medij«. Po uspešnem diplomskem filmu Slavek the Shit (2005), s katerim je osvojil številne festivalske nagrade, je posnel še kratki film Rokoborba (Bræðrabylta, 2007), ki je na festivalih po svetu prejel kar petindvajset nagrad in velja za enega najuspešnejših islandskih kratkih filmov.
Prav zaradi uspeha kratkih filmov je njegov celovečerni prvenec Kraljestvo senc (Sumarlandið, 2010) nekoliko razočaral, Hákonarson sam pa je povedal, da je bil razlog »slabo razmerje med dramo in humorjem«. Nato se je za nekaj časa posvetil dokumentarni formi in leta 2012 posnel film Čisto srce (Hreint hjarta), o življenju duhovnika v odmaknjenem kraju na jugu Islandije, naslednje leto pa še film Kmetje ob reki Laxá (The Laxá Farmers), v katerem je predstavil zgodbo kmetov, ki veljajo za začetnike okoljevarstva na Islandiji. Prav zadnji film ga je spodbudil k pisanju scenarija za drugi celovečerec Ovna, ki je trenutno na ogled v ljubljanskem Kinodvoru.
Film Ovna ste že večkrat opisali kot tipičen skandinavski film. Kakšna je po vašem mnenju definicija tako imenovanega skandinavskega filma?Čeprav je v zadnjih letih veliko govora o tipičnem skandinavskem filmu, skupna definicija ne obstaja. Tisto, kar po mojem mnenju zaznamuje veliko filmov skandinavskih režiserjev, pa je pravo ravnotežje med dramo in črnim humorjem. Ko sem pisal scenarij za Ovna, sta me navdihovala predvsem filma Zgodbe iz kuhinje norveškega režiserja Benta Hamerja in film Albinec Noi mojega sonarodnjaka Dagurja Kárija. V obeh primerih gre za drami, ki vsebujeta precej črnega humorja, in tudi sam sem poskušal ustvariti podoben filmski koktajl.
Kakšen pa je recept za tak koktajl?Ta recept izboljšujem, odkar snemam filme. Rad namreč pripovedujem zgodbe, ki imajo ostrino, ki nosijo sporočilo, obenem pa vsebujejo tudi humor. Ko sem snemal prvenec Summerland, sem ugotovil, da je težko ujeti pravo razmerje med dramo in humorjem, saj lahko pretiravanje v eno ali drugo smer zgodbo hitro iztiri. Prav ta izkušnja mi je pomagala, da v filmu Ovna nisem pretiraval, obenem pa sem ugotovil, da se lahko tako drama kot humor skrivata tudi v trenutkih tišine.
Občutek imam, da je islandska kinematografija v zadnjih nekaj letih zacvetela. Vedno več islandskih filmov je mogoče videti na mednarodnih festivalih, kjer prejemajo najvišje nagrade.Res je, v zadnjih letih smo posneli kar nekaj filmov, ki so bili uspešni v mednarodnem merilu. Filmi, kot so Deviška gora Dagurja Kárija, Vrabci in Vulkan Rúnarja Rúnarssona, Zgodbe o konjih in ljudeh Benedikta Erlingssona in ne nazadnje tudi moj film Ovna, sodijo v tako imenovani novi val islandske kinematografije, ki je uspešna tudi na tujem. Tisto, kar imajo omenjeni filmi skupnega, je to, da se ukvarjajo z resničnimi ljudmi in pripovedujejo zgodbe, s katerimi se gledalci lahko identificirajo. Očitno je, da so omenjenim režiserjem blizu realistične zgodbe, praktičen razlog za snemanje tovrstnih filmov pa je tudi ta, da so proračuni islandskih filmov razmeroma nizki, kar pomeni, da si ne moremo privoščiti snemanja visokoproračunskih znanstvenofantastičnih filmov ali kostumskih dram.
Kako pa je sicer urejeno financiranje filmov na Islandiji?Islandija je majhna država, kar pomeni, da je tudi filmska industrija majhna. Čeprav ima to lahko negativne posledice, vidim sam v tem tudi prednosti. Ena izmed njih je gotovo ta, da se večina ljudi, ki delamo na področju filma, pozna, kar pomeni, da je lažje navezati stike in najti ljudi, s katerimi želiš sodelovati. Kar se tiče samega financiranja, je to urejeno prek državnih podpor, ki pa so seveda premajhne, da bi lahko sami posneli več kot tri ali štiri celovečerne filme na leto. Prav zato so se razvila sodelovanja s koproducentskimi partnerji iz Evrope, predvsem Skandinavije, ki so, vsaj po mojih izkušnjah, zelo uspešna.
Omenili ste, da sta zgodbo za film Ovna navdihnila resnična brata, o katerih vam je pripovedoval vaš oče.Res je, oče mi je povedal zgodbo o bratih, ki sta se zaljubila v isto žensko. Ona se ni hotela poročiti z nobenim od njiju, kasneje se je odselila s podeželja v mesto, brata pa do konca življenja nista več govorila med seboj. To zgodbo sem slišal že kot otrok in vedno se mi je zdela zelo islandska, saj smo Islandci znani po tem, da smo trmasti in neodvisni ljudje. Drugi, prav tako pomemben vir navdiha, pa je bila knjiga Neodvisni ljudje islandskega pisatelja Halldorja Laxnessa. Čeprav je bil ta roman napisan leta 1935 in se dogaja v povsem drugačnem kontekstu, se loteva podobnih tem kot moj film.
Način, kako ste predstavili svoja junaka in njuno življenje, je zelo realističen. Je to posledica dejstva, da se ukvarjate tudi s snemanjem dokumentarcev?Pri snemanju dokumentarnih filmov skorajda ne uporabljam scenarija, ampak se poskušam prilagoditi ljudem, ki jih snemam, in njihovim zgodbam. Prav nasprotno je pri snemanju igranih filmov, saj se tu držim scenarija in natančno vem, kako bom posnel določeno sceno. Tisto, kar poskušam iz dokumentarnih filmov prenesti v igrane filme, pa je realistična atmosfera. Pri filmu Ovna sem želel, da bi bil realizem prisoten v vsaki sceni. To se je začelo že pri pisanju scenarija, saj so dialogi premišljeni in skopo odmerjeni, pozorni smo bili tudi pri izbiri kostumov in scenografije, od igralcev pa sem zahteval igro, ki ni pretirana in zato deluje pristno.
Glavna igralca sta odlična. Ali ste že od začetka vedeli, da sta Sigurður Sigurjónsson in Theodór Júlíusson idealna izbira za vlogi sprtih bratov?Theodór Júlíusson je bil moja prva izbira, saj me je prepričal s svojim delom v gledališču in filmu. Nekaj več časa pa sem potreboval, da sem našel njegovega »brata«. Sigurður Sigurjónsson je na Islandiji znan predvsem kot komični igralec in je eden od članov znane komične skupine Spaugstofan. Najprej nisem vedel, kako se bo vživel v vlogo, ki je precej drugačna od teh, ki jih igra sicer, vendar sta imela z Júlíussonom zares dobro kemijo in takoj, ko smo začeli vaje, sem vedel, da sem našel prava igralca.
Na podelitvi nagrad edda, najpomembnejših islandskih nagrad na področju filma in televizije, ste se prav posebej zahvalili ovcam, ki so sodelovale pri snemanju vašega filma.(Smeh.) To, da sem se zahvalil ovcam, je bila ideja mojega producenta Grímarja Jónssona, sicer pa je res, da so imele v mojem filmu zelo pomembno vlogo. Preden smo začeli snemati, me je skrbelo, kako bomo posneli določene scene z živalmi. Na srečo je bil na snemanju ves čas prisoten tudi ovčerejec, ki nam je svetoval, katere živali izbrati in kako z njimi ravnati. Po njegovem nasvetu so avdicijo, če lahko tako rečem, opravile samo mirne ovce, take, ki so bile navajene družbe ljudi, zato med samim snemanjem nismo imeli večjih težav.
