A delo je preprosto le toliko, kolikor lahko neki avtor v dobrih sto strani dolg roman vkuje tisoč let svetovne zgodovine (in nas vmes celo malo nasmeji). Toliko je namreč star kovačev sin Joan Ferrer, ki bi bil – nomen est omen – v slovenskih razmerah pač Janez Kovač, rojen na začetku 11. stoletja v Španiji, konec 20. stoletja pa v Londonu še vedno prosjači za milo smrt. Pri triindvajsetih je s samim hudičem sklenil faustovsko kupčijo, v kateri je svoj neuničljivi meč zamenjal za nesmrtnost in neomejeno bogastvo, a večna mladost in neusahljiv vir dohodka mu pričakovano prineseta več žalosti kot sreče. Ne le da mu življenje – kako simbolično – grenita sprememba denarne valute iz zlata v bankovce in davčni sistem moderne družbe, v katerem Joan ne more dokazati virov svojega dohodka. Ker je večno star triindvajset, je obsojen na življenje vagabunda brez dolgotrajnih prijateljstev in ljubezni, saj nekoliko preveč presenečen spozna, da je z zmožnostjo umreti izgubil tudi zmožnost ljubiti. Obenem se je prisiljen ves čas igrati maškarado tudi zaradi napredka tehnike, predvsem fotografije, in različnih oblik družbenega nadzora, ki bi utegnile problematizirati njegovo starost ter ga podvreči genskim preiskavam.
Glede na vse težave, ki ga oblegajo – dolgčas je ena največjih – junak niti ne tarna preveč, nemara zato, ker njegov psihološki profil ni posebej kompleksen, pa tudi modrosti bi povprečen tisočletnež najbrž premogel več od njega. Lahkotnost, s katero brez pravega ognja popisuje potek svojega življenja (vse od naukov trubadurskega pesništva in renesančne umetnosti do križarskih vojn in francoske revolucije…), je avtor dobro premislil – ima preprosto didaktično funkcijo obnavljanja bralčevega znanja zgodovine. Na nekoliko zahtevnejšo raven se besedilo dvigne, ko se Joan, kot zahteva čas, že moderni individuum, ob večni slavi Grete Garbo vpraša, ali je v življenju sploh naredil kaj, kar ne bo povsem upravičeno zgolj utonilo v večno pozabo. In odgovor je razmeroma tragičen.
V pozabo bo kaj hitro izginil tudi ta roman, pa ne zaradi monotonosti ali sicer zanimive, a preobsežne in vsiljive interpretacije besedila, ki je kot končni avtorjev pripis dodana romanu in priča o nemoči tega literarnega dela, da bi uspelo samostojno dovolj učinkovito zastopati Jordàjeve pisateljske namere. Sicer zabavnemu delu spodleti, ker od bralca ne zahteva nobenega pravega miselnega napora, saj v svoji zgodovinski zagnanosti ponuja zgolj obnovitev preteklih kolektivih izkušenj, namesto da bi ponujalo kakšno nepričakovano, individualno, novo. Eden tistih romanov, skratka, ki je bil uvodoma res od hudiča, a je na koncu vse pocitral vrag.